Mnogo turistov obišče znane slapove blizu mesta Pagsanjan na Filipinih. V tem mestu je v revščini odrasel moj oče, Nardo Leron. Ker je v vladi, policiji in na delovnem mestu videl korupcijo, je postal zagrenjen in jezen.

 Starša sta trdo delala, da bi vzgojila svojih osem otrok. Pogosto sta bila dlje časa zdoma in v hribih skrbela za poljščine. Velikokrat se je zgodilo, da sva morala z bratom Rodeliom skrbeti sama zase, in večkrat sva bila lačna. V otroštvu nisva imela veliko priložnosti za igro. Od sedmega leta dalje je vsak od otrok moral delati na plantaži in nositi težke tovore kokosovih orehov po strmih poteh v hribih. Če tovora nismo mogli dvigniti, smo ga morali vleči.

 Nam otrokom je bilo težko, ko nas je oče pretepal, ampak še težje nam je bilo gledati, ko je pretepal našo mamo. Skušali smo ga ustaviti, ampak bili smo nemočni. Z Rodeliom sva se na skrivaj dogovorila, da bova očeta ubila, ko bova starejša. Zelo sem si želel imeti očeta, ki bi nas imel rad!

 Zaradi očetovega nasilnega vedenja sem bil razočaran in jezen, zato sem pri 14 letih zapustil dom. Nekaj časa sem živel na ulici in začel sem uživati marihuano. Kasneje sem delal kot čolnar in turiste vozil k slapovom.

 Nekaj let zatem sem začel hoditi na univerzo v Manili. Ker pa sem se ob koncih tedna vračal na delo v Pagsanjan, sem imel malo časa za učenje. Zdelo se mi je, kot da je moje življenje brez smisla, in marihuana mi ni več blažila zaskrbljenosti. Začel sem uživati metamfetamine, kokain in heroin. Zloraba drog in spolna nemorala sta šli z roko v roki. Na vsakem koraku sem videl revščino, krivico in trpljenje. Za to sem krivil vlado in jo sovražil. Boga sem spraševal: Zakaj je življenje takšno? Raziskoval sem različne religije, toda nikjer nisem našel odgovora. Da bi zatrl svoj obup, sem jemal še več drog.

 Leta 1972 so študenti na Filipinih organizirali proteste proti vladi. Udeležil sem se enega teh protestov, ki pa je na koncu prerasel v nasilje. Mnogi so bili aretirani in nekaj mesecev kasneje so bile v državi razglašene izredne razmere.

 Spet sem pristal na ulici. Tokrat me je bilo zaradi mojega sodelovanja pri uporu strah oblasti. Da bi lahko še naprej kupoval droge, sem se zatekel h kraji ter celo ponujal spolne usluge bogatim in tujcem. Vseeno mi je bilo, ali živim ali umrem.

 Medtem sta mama in mlajši brat začela z Jehovovimi pričami preučevati Sveto pismo. Oče je bil besen in jima je zažgal svetopisemsko literaturo. Toda oba sta vztrajala in se krstila kot Priči.

 Nekoč je neka Priča z očetom govorila o svetopisemski obljubi glede prihodnosti, ko bo po vsej zemlji vzpostavljena resnična pravica. (Psalm 72:12–14) Ker je bilo očetu to upanje tako všeč, se je odločil, da bo več o tem sam raziskal. V Svetem pismu je poleg Božje obljube o pravični vladi našel tudi Božje zahteve za može in očete. (Efežanom 5:28; 6:4) Kmalu zatem so on ter še drugi moji bratje in sestre postali Priče. Tega nisem vedel, saj sem bil daleč od doma.

 Leta 1978 sem se preselil v Avstralijo. Toda tudi v tej mirni in bogati državi nisem našel notranjega miru. Še vedno sem zlorabljal alkohol in droge. Kasneje istega leta so me obiskale Jehovove priče. Všeč mi je bilo, kar so mi iz Svetega pisma pokazale glede miru na zemlji, toda bil sem zelo previden.

 Kmalu zatem sem se za nekaj tednov vrnil na Filipine. Bratje in sestre so mi povedali, da se je oče zelo trudil, da bi postal boljši človek, ampak v srcu sem bil tako zagrenjen, da z njim nisem hotel imeti nobenega stika.

 Mlajša sestra mi je na podlagi Svetega pisma pojasnila, zakaj je življenje polno trpljenja in krivice. Nisem mogel verjeti, da ima lahko najstnica s komaj kaj izkušnjami odgovore na moja vprašanja. Preden sem šel, mi je oče dal knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji. a Rekel mi je: »Nehaj bežati. Ta knjiga ti bo pomagala najti to, kar iščeš.« Spodbudil me je, naj v Avstraliji poiščem Jehovove priče.

 Upošteval sem očetov nasvet in blizu svojega doma v mestu Brisbane našel kraljestveno dvorano Jehovovih prič. S Pričami sem pričel redno preučevati Sveto pismo. Iz svetopisemskih prerokb, kot so tiste v Danielu, v 7. poglavju, in v Izaiju, v 9. poglavju, sem se naučil, da bomo v prihodnosti živeli pod Božjo vlado, v kateri ne bo čisto nič korupcije. Spoznal sem, da bomo na zemlji uživali v rajskih razmerah. Želel sem, da bi me Bog sprejel, ampak vedel sem, da moram obvladovati svoja čustva, prenehati zlorabljati droge in alkohol ter narediti konec svobodnemu spolnemu življenju. Razšel sem se z dekletom, s katerim sem živel, in se osvobodil svojih odvisnosti. Moje zaupanje v Jehova je vse bolj raslo in prosil sem ga, naj mi pomaga narediti še druge spremembe.

 Sčasoma sem spoznal, da to, kar se učim, lahko res spremeni človeka. V Svetem pismu piše, da si lahko, če se potrudimo, oblečemo novo osebnost. (Kološanom 3:9, 10) Ko sem se trudil spremeniti, sem ugotovil, da je to, kar sem slišal o očetovih spremembah, najbrž res. Do njega nisem več čutil jeze in sovraštva, ampak sem se z njim želel pobotati. Na koncu sem očetu odpustil in pozabil na sovraštvo, ki sem ga do njega gojil že od otroštva.

 V mladosti sem druge pogosto posnemal v uničevalnem ali škodljivem vedenju. Svetopisemsko svarilo je v mojem primeru veljalo za resnično – slaba družba me je spravila na stranpot. (1. Korinčanom 15:33) Toda med Jehovovimi pričami sem našel zaupne prijatelje, in ti so mi pomagali postati boljši človek. Med njimi sem našel tudi svojo čudovito ženo, Loretto. Druge skupaj učiva, kako jim Sveto pismo lahko pomaga.

 Svetemu pismu gre zasluga za to, da sem pri očetu videl spremembe, za katere sem prej mislil, da se ne bodo mogle nikoli zgoditi – postal je ljubeč mož moji mami in ponižen, miroljuben kristjan. Po tem, ko sem se leta 1987 krstil kot Jehovova priča, sva se z očetom srečala in prvič v življenju me je objel!

 Oče je skupaj z mamo drugim govoril o svetopisemskem upanju več kot 35 let. Postal je marljiv in skrben človek, znan po tem, da pomaga drugim. V teh letih sem ga začel spoštovati in ga tudi vzljubil. Bil sem ponosen na to, da sem bil poznan kot njegov sin! Oče je leta 2016 umrl. Nanj imam prijetne spomine in vem, da sva z upoštevanjem svetopisemskih naukov oba zelo spremenila svojo osebnost. Do njega ne čutim več niti kančka sovraštva. Zelo sem hvaležen, da sem spoznal svojega nebeškega Očeta, Boga Jehova, ki obljublja, da bo odstranil vse vzroke, ki povzročajo žalost v družinah.