1., 2. a) Opiši potovanje Rute in Naomi ter povej, kakšna žalost ju bremeni. b) Zakaj Ruti to potovanje pomeni nekaj drugega kot Naomi?

RUTA hodi poleg Naomi po poti, ki vodi čez visoko ležeče in vetrovne moabske ravnice. Zdaj sta sami, dve drobni postavi v prostrani pokrajini. Predstavljaj si Ruto, ko opazi, da so se popoldanske sence podaljšale. Nato se ozre na svojo taščo Naomi in se sprašuje, ali je že čas, da si poiščeta kraj, kjer bosta prenočili. Zelo rada ima svojo taščo in naredila bi vse, kar more, da bi poskrbela zanjo.

² Obe močno bremeni žalost. Naomi je že pred leti izgubila moža, toda zdaj objokuje svoja sinova, Kiljona in Mahlona, ki ju je izgubila pred kratkim. Tudi Ruta žaluje. Mahlon je bil njen mož. Namenjeni sta v isti kraj, v Betlehem v Izraelu. Toda to potovanje pomeni vsaki nekaj drugega. Naomi se vrača domov. Ruta pa se podaja v neznano, za seboj pušča svoje domače, svojo domovino skupaj z vsemi običaji in bogovi. (Beri Ruta 1:3–6.)

3. Odgovora na kateri vprašanji nam bosta pomagala posnemati Rutino vero?

³ Kaj je navedlo to mlado žensko na takšno korenito spremembo? Kje je našla moč, da si je ustvarila novo življenje in je skrbela za Naomi? Iz odgovorov na ti vprašanji bomo videli, da lahko v marsičem posnemamo vero Moabke Rute. (Glej tudi okvir  »Mojstrovina v malem«.) Najprej pa si poglejmo, kako sta se ti ženski sploh znašli na dolgi poti v Betlehem.

4., 5. a) Zakaj se je Naomina družina preselila v Moab? b) S katerimi izzivi se je morala Naomi spoprijeti v Moabu?

⁴ Ruta je odraščala v Moabu, v majhni deželi vzhodno od Mrtvega morja. Na tem področju so bile večinoma visoke planote, ki so bile tu in tam porasle z drevesi in med katere so bile vrezane globoke soteske. »Moábske poljane« so bile običajno rodovitne, in to tudi takrat, ko je Izrael pestila lakota. To je  bil pravzaprav vzrok, da je Ruta spoznala Mahlona in njegovo družino. (Ruta 1:1)

⁵ Lakota v Izraelu je Naomi in njenega moža Elimeleka prisilila, da sta s sinovoma zapustila domovino in da so se kot tujci naselili v Moabu. Ta selitev je gotovo preizkusila vero vsakega izmed njih, saj so morali Izraelci redno častiti Jehova na točno določenem svetem kraju. (5. Mojz. 16:16, 17) Naomi je uspelo ohraniti svojo vero živo. Vseeno pa jo je strla žalost, ko ji je umrl mož. (Ruta 1:2, 3)

6., 7. a) Zakaj je bila Naomi morda zaskrbljena, ko sta se njena sinova poročila z Moabkama? b) Zakaj je bilo Naomino ravnanje s snahama hvalevredno?

⁶ Naomi je kasneje verjetno prizadelo to, da sta se sinova poročila z Moabkama. (Ruta 1:4) Vedela je, da se je praoče njenega naroda, Abraham, zelo potrudil, da je svojemu sinu Izaku priskrbel ženo, ki je bila izmed njegovih rojakov in je častila Jehova. (1. Mojz. 24:3, 4) Kasneje je Mojzesova postava svarila Izraelce, naj ne pustijo, da se njihovi sinovi in hčere poročijo z ljudmi iz drugih narodov, zato da ne bi bilo Božje ljudstvo zapeljano v malikovanje. (5. Mojz. 7:3, 4)

⁷ Kljub temu sta se Mahlon in Kiljon poročila z Moabkama. Tudi če je bila Naomi glede tega zaskrbljena ali razočarana, je bila do svojih snah, Rute in Orfe, očitno nehlinjeno prijazna in ljubeča. Mogoče je upala, da se ji bosta nekega dne pridružili pri čaščenju Jehova. Kakor koli že, tako Ruta kot Orfa sta imeli radi Naomi. Dobri medsebojni odnosi so jim pomagali, ko je prišlo do tragedije. Mladi ženi sta postali vdovi, še preden sta postali materi. (Ruta 1:5)

8. Kaj je Ruto morda pritegnilo k Jehovu?

⁸ Ali je Ruti njena verska vzgoja pomagala v teh tragičnih trenutkih? Malo verjetno. Moabci so častili številne bogove, med katerimi je bil glavni Kemoš. (4. Mojz. 21:29) Nič ne kaže, da v moabski religiji ni bilo okrutnosti in grozot, ki so bile skupaj z žrtvovanjem otrok nekaj običajnega za religije v tistih dneh. Kar je Ruta izvedela od Mahlona ali pa od Naomi o ljubečem in usmiljenem izraelskem Bogu Jehovu, je bilo gotovo čisto v nasprotju z bogovi, ki jih je dotlej poznala. Jehova je vladal z ljubeznijo, ne z ustrahovanjem. (Beri 5. Mojzesova 6:5.) Ruta se je zaradi pretresljive izgube morda še bolj zbližala z ostarelo Naomi in ji je še raje prisluhnila, ko je ta pripovedovala o vsemogočnem Bogu Jehovu in njegovih čudovitih delih ter o tem, kako ljubeč in usmiljen je s svojim ljudstvom.

9.–11. a) Kaj so se odločile Naomi, Ruta in Orfa? b) Kaj se lahko naučimo iz tragedije, ki jih je doletela?

 ⁹ Naomi je bila željna novic iz domovine. Nekega dne je izvedela, morda od kakega potujočega trgovca, da v Izraelu ni več lakote. Jehova se je namreč ozrl na svoje ljudstvo. Betlehem je znova postal »hiša kruha«, kar je pomen njegovega imena. Naomi se je odločila vrniti domov. (Ruta 1:6)

¹⁰ Kaj sta naredili Ruta in Orfa? (Ruta 1:7) Skupaj z Naomi sta prestajali bridko izgubo, kar jih je med seboj povezalo. Videti je, da sta še zlasti Ruto pritegnili Naomina prijaznost in neomajna vera v Jehova. Vse tri vdove so se skupaj odpravile na Judovo.

¹¹ Pripoved o Ruti nas opomni, da tragedije in izgube doživljajo tako dobri in pošteni ljudje kot tudi hudobni. (Prid. 9:2, 11) Poleg tega se naučimo, da je ob neznosni bolečini, ki spremlja izgubo, modro poiskati tolažbo in uteho pri drugih – še zlasti pri tistih, ki iščejo zavetje pri Jehovu, pri Bogu, ki ga je častila Naomi. (Preg. 17:17)

12., 13. Zakaj je Naomi hotela, da se Ruta in Orfa vrneta domov, in kako sta se ti mladi ženski sprva odzvali?

¹² Za tremi vdovami so bili že kilometri in kilometri poti, ko je Naomi pričela težiti še ena skrb. Razmišljala je o mladih ženskah, ki sta hodili ob njej, in o ljubezni, ki sta jo pokazali do nje in njenih sinov. Ni si mogla zamisliti, da bi ju zdaj še bolj obremenila. Zapustili sta svojo domovino in odpotovali z njo, toda kaj sploh lahko naredi zanju v Betlehemu?

¹³ Nazadnje je Naomi spregovorila: »Pojdita, vrnita se, vsaka v hišo svoje matere. Naj vama Jehova izkaže srčno dobrotljivost, kakor sta jo tudi vedve umrlima možema in meni.« Dodala je še, da upa, da ju bo Jehova nagradil z drugim možem in novim življenjem. »Nato ju je poljubila,« pravi poročilo, »onidve pa sta glasno zajokali.« Ni težko razumeti, zakaj sta se Ruta in Orfa zelo navezali  na svojo dobrosrčno in nesebično taščo. Obe sta ji vztrajno govorili: »Ne, ampak s teboj bova šli k tvojemu ljudstvu.« (Ruta 1:8–10)

14., 15. a) K čemu se je Orfa vrnila? b) Kako je skušala Naomi prepričati Ruto, da naj odide?

¹⁴ Toda Naomi se ni pustila tako zlahka prepričati. Odločno jima je dopovedovala, da ne more nič narediti zanju v Izraelu, saj nima moža, ki bi poskrbel zanjo, ne sinov, s katerima bi se lahko poročili, niti si ne more obetati kaj takega. Razkrila jima je, da ji je zelo hudo, ker ne more poskrbeti za njiju. Orfi se je zdelo to, kar je rekla Naomi, smiselno. V Moabu je imela družino, čakala sta jo mama in dom. Res je bilo videti bolj praktično, da se vrne domov. Tako je težkega srca poljubila Naomi v slovo in se vrnila. (Ruta 1:11–14)

¹⁵ Kaj pa Ruta? To, kar je rekla Naomi, je veljalo tudi zanjo. Vendar glede nje beremo: »Ruta pa je ostala z njo.« Mogoče je Naomi nadaljevala svojo pot in potem opazila, da ji Ruta sledi. Vztrajala je: »Glej! Tvoja ovdovela svakinja se je vrnila k svojemu ljudstvu in svojim bogovom. Vrni se tudi ti z njo.« (Ruta 1:15) V Naominih besedah lahko bralec opazi pomembno podrobnost. Orfa se ni vrnila samo k svojemu ljudstvu, ampak tudi k »svojim bogovom«. Bila je čisto zadovoljna s tem, da še naprej časti Kemoša in druge krive bogove. Ali je bila tudi Ruta takšnega mnenja?

16.–18. a) Kako je Ruta pokazala zvestovdano ljubezen? b) Kaj se lahko od Rute naučimo o zvestovdani ljubezni? (Glej tudi spodnjo sliko.)

¹⁶ Ko je Ruta na samotni cesti zrla Naomi v oči, v njenem srcu ni bilo nobenega dvoma. Srce ji je kipelo od ljubezni do  Naomi in Boga, ki mu je Naomi služila. Zato je rekla: »Nikar me ne prosi, naj te zapustim in odidem od tebe. Kamor pojdeš ti, pojdem tudi jaz, in kjer boš prenočila ti, bom prenočila tudi jaz. Tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog bo moj Bog. Kjer boš umrla ti, bom umrla tudi jaz in bom tam pokopana. Naj mi Jehova stori to in to in naj temu še doda, če bom dovolila, da me kaj drugega razen smrti loči od tebe.« (Ruta 1:16, 17)

¹⁷ Rutine besede so izjemne in to tako zelo, da že več kot tri tisočletja po njeni smrti živijo med ljudmi. V njih je lepo izražena neka dragocena lastnost, in sicer zvestovdana ljubezen. Ruta je ljubila tako močno, tako zvestovdano, da je bila pripravljena iti z Naomi, kamor koli bi ta šla. Samo smrt bi ju lahko ločila. Hotela je, da Naomino ljudstvo postane njeno ljudstvo, saj je bila pripravljena pustiti vse, kar je poznala v Moabu, celo moabske bogove. Ruta je v nasprotju z Orfo lahko iskreno rekla, da želi, da Naomin Bog Jehova postane tudi njen Bog. *

¹⁸ Tako sta Naomi in Ruta zdaj sami nadaljevali dolgo pot proti Betlehemu. Glede na neko oceno je mogoče, da je njuno potovanje trajalo kar cel teden. Zagotovo sta bili v teh žalostnih okoliščinah druga drugi v tolažbo.

19. Kako lahko po tvojem mnenju posnemamo Rutino zvestovdano ljubezen pri odnosih v družini, med prijatelji in v občini?

¹⁹ V tem svetu ne manjka bridkosti. V naših dneh, za katere je Sveto pismo napovedalo, da bodo »kritični časi, v katerih bo težko živeti«, se spoprijemamo s takšnimi in drugačnimi izgubami in žalostjo. (2. Tim. 3:1) Zato še nikoli poprej ni bilo tako pomembno imeti lastnost, ki jo je imela Ruta. Kdor ima zvestovdano ljubezen, se oklepa tistega, ki ga ljubi, in ga preprosto ne želi spustiti. V tem vse temačnejšem svetu je ta vrsta ljubezni močna sila, ki nas žene delati dobro. Potrebujemo jo v zakonski zvezi, v družinskih odnosih, v prijateljstvih in v krščanski občini. (Beri 1. Janezovo 4:7, 8, 20.) Z razvijanjem takšne ljubezni posnemamo Rutin izredni zgled.

20.–22. a) Kako je na Naomi vplivalo življenje v Moabu? b) Katero zmotno gledišče je imela Naomi glede trpljenja, ki ga je doživljala? (Glej tudi Jakob 1:13.)

²⁰ Seveda je eno izraziti zvestovdano ljubezen z besedami, nekaj povsem drugega pa jo je dokazati z dejanji. Ruta je dobila  priložnost pokazati, da zvestovdano ljubi tako Naomi kot tudi Boga Jehova, ki si ga je izbrala.

²¹ Vdovi sta končno prispeli v Betlehem, ki leži kakih 10 kilometrov južno od Jeruzalema. Sklepamo lahko, da so bili Naomi in drugi iz njene družine nekoč precej ugledni vaščani, saj je med ljudmi kar završala novica o Naomini vrnitvi. Ženske so jo pogledovale in se spraševale: »Ali ni to Naomi?« Očitno se je med bivanjem v Moabu precej spremenila. Leta stisk in bridkosti so ji zaznamovala obraz in držo. (Ruta 1:19)

²² Sorodnicam in nekdanjim sosedam je razkrila, kako bridko je postalo njeno življenje. Menila je celo, da bi morali njeno ime Naomi, ki pomeni »moje veselje«, spremeniti v Mara, ki pomeni »grenkoba«. Uboga Naomi! Tako kot Job, ki je živel leta pred njo, je tudi ona mislila, da je Bog Jehova zgrnil nadnjo trpljenje. (Ruta 1:20, 21; Job 2:10; 13:24–26)

23. O čem je Ruta pričela razmišljati in kako je bilo po Mojzesovi postavi poskrbljeno za revne? (Glej tudi podčrtno opombo.)

²³ Ruta je, medtem ko sta se z Naomi privajali na življenje v Betlehemu, pričela razmišljati, kako bi kar najbolje skrbela zase in za taščo. Izvedela je, da Postava, ki jo je Jehova dal svojemu izraelskemu ljudstvu, vsebuje tudi določbo, s katero je bilo ljubeče poskrbljeno za siromašne. Dovoljeno jim je bilo, da so med žetvijo šli na polja ter pobirali, kar je ostalo za žanjci in kar je rastlo po robovih polj. * (3. Mojz. 19:9, 10; 5. Mojz. 24:19–21)

24., 25. Kaj je Ruta naredila, ko je želela paberkovati na Boazovih poljih, in kaj vse je spadalo k paberkovanju?

²⁴ Takrat je bil ravno čas ječmenove žetve, kar bi bilo po naših, sodobnih koledarjih nekje aprila. Ruta se je odpravila na  polja, da bi videla, pri kom bi lahko paberkovala. Po naključju je prišla do njiv Boaza, bogatega posestnika in sorodnika Naominega pokojnega moža Elimeleka. Čeprav je po Postavi imela pravico paberkovati, tega ni jemala za samoumevno. Za dovoljenje je vprašala mladeniča, ki je bil odgovoren za žanjce. Ko ji je dovolil, je takoj poprijela za delo. (Ruta 1:22–2:3, 7)

²⁵ Predstavljaj si Ruto hoditi za žanjci. Medtem ko so delavci s kremenovimi srpi želi ječmen, se je Ruta sklanjala in pobirala, kar jim je padlo ali pa so pustili na polju. Žitna stebla je povezovala v snope in jih nosila skupaj na en kraj. Tja se je kasneje vrnila, da je žito omlatila. To je bilo počasno in utrujajoče delo in z minevanjem dopoldneva je postajalo vse težje. Toda Ruta ni odnehala. Ustavila se je samo toliko, da si je obrisala pot s čela in zaužila skromno kosilo, verjetno v senčnici, ki je bila postavljena, da bi delavci imeli zavetje pred soncem.

26., 27. Kakšen človek je bil Boaz in kako je ravnal z Ruto?

²⁶ Ruta verjetno ni upala niti ni pričakovala, da jo bo kdo opazil – vendar se je zgodilo prav to. Opazil jo je Boaz in mladega delovodja vprašal po njej. Boaz, ki je bil izjemen človek vere, je svoje delavce, med katerimi so bili morda tudi dninarji ali pa celo tujci, pozdravil z besedami: »Jehova z vami!« Oni so mu odgovorili s podobnimi besedami. Ta duhovno naravnani starejši možakar se je po očetovsko zanimal za Ruto. (Ruta 2:4–7)

 ²⁷ Boaz je Ruti, ki jo je imenoval »moja hči«, svetoval, naj še naprej prihaja na njegova polja paberkovat in naj se drži njegovih dekel, zato da je ne bi nadlegoval kdo izmed delavcev. Poskrbel je, da je imela opoldan kaj jesti. (Beri Ruta 2:8, 9, 14.) Predvsem pa je iskal priložnosti, da bi jo pohvalil in spodbudil. Kako to?

28., 29. a) Kakšen sloves je uživala Ruta? b) Kako si lahko ti, podobno kot Ruta, poiščeš zavetje pri Jehovu?

²⁸ Ko ga je Ruta vprašala, s čim si je ona, ki je tujka, zaslužila njegovo naklonjenost, ji je odvrnil, da je slišal, kaj vse je naredila za svojo taščo. Naomi je svojo drago snaho verjetno hvalila pri prebivalkah Betlehema, kar je prišlo na ušesa tudi Boazu. Poleg tega je izvedel, da je Ruta pričela častiti Jehova, saj je dejal: »Naj te Jehova nagradi za tvoje ravnanje in naj ti Jehova, Izraelov Bog, pod čigar peruti si se zatekla, dá popolno plačilo.« (Ruta 2:12)

²⁹ Te besede so Ruto gotovo zelo spodbudile! Res se je zatekla pod peruti Boga Jehova – bila je kakor mlada ptica, ki se stisne k svojemu zaščitniškemu roditelju. Boazu se je zahvalila za pomirjajoče besede. Nato je nadaljevala delo, dokler se ni zvečerilo. (Ruta 2:13, 17)

30., 31. Kaj se lahko od Rute naučimo glede delovnih navad, hvaležnosti in zvestovdane ljubezni?

³⁰ Rutina živa vera je odličen zgled za vse nas danes, ki se v teh težavnih gospodarskih časih bojujemo za vsakodnevno preživetje. Ruta ni bila mnenja, da ji drugi kaj dolgujejo, zato je cenila vse, kar ji je bilo ponujeno. Ni ji bilo pod častjo dolge ure opravljati težko in malo cenjeno delo, da bi poskrbela za ljubljeno prijateljico. Modre nasvete, ki jih je dobila, da bi delala varno in v dobri družbi, je hvaležno sprejela in upoštevala. Najpomembnejše pa je, da ni nikoli izgubila izpred oči, kje lahko najde pravo zavetje – pri svojem zaščitniškem Očetu, Bogu Jehovu.

³¹ Če tako kot Ruta izkazujemo drugim zvestovdano ljubezen in posnemamo njeno ponižnost, marljivost in hvaležnost, bomo tudi mi s svojo vero drugim za zgled. Kako pa je Jehova poskrbel za Ruto in Naomi? Na to vprašanje bomo odgovorili v naslednjem poglavju.