1.–3. a) Kateri dogodki so ogrožali enotnost krščanske občine v prvem stoletju? b) Kako nam lahko koristi preučevanje tega odlomka iz Apostolskih del?

 PAVEL in Barnaba sta se navdušena pravkar vrnila v sirsko Antiohijo s svojega prvega misijonarskega potovanja. Vesela sta, da je Jehova »ljudem iz drugih narodov omogočil, da sprejmejo vero«. (Apd. 14:26, 27) V Antiohiji se živahno govori o dobri novici in veliko Nejudov se pridružuje tamkajšnji občini. (Apd. 11:20–26)

² Razburljiva novica o tem porastu kmalu pride v Judejo. Ampak ti dogodki, namesto da bi vse razveselili, samo še bolj razvnamejo že dlje trajajoče razprave o obrezi. Kakšni odnosi naj bi vladali med verniki judovskega in nejudovskega porekla? Kako naj bi nejudovski kristjani gledali na Mojzesov Zakonik? Zaradi tega pride do nesoglasja, ki se stopnjuje do te mere, da krščanski občini grozi, da se bo razcepila. Kako se bo ta zadeva rešila?

³ Medtem ko bomo pregledovali to poročilo iz Apostolskih del, se bomo veliko naučili. To nam lahko pomaga, da bomo modro ravnali, če bi se danes pojavila vprašanja, ki bi lahko ogrozila našo enotnost.

4. Za katere zmotne poglede so se zavzemali nekateri kristjani in katero vprašanje se nam ob tem zastavlja?

⁴ Učenec Luka je napisal: »Iz Judeje je v Antiohíjo prišlo nekaj učencev in sovernike so začeli učiti: ‚Če se ne obrežete, kot to določa Mojzesov Zakonik, se ne morete rešiti.‘« (Apd. 15:1) Ali so bili ti učenci farizeji, preden so postali kristjani? Sveto pismo nam tega ne pove. Vsekakor pa je videti, da je nanje vplivalo razmišljanje te judovske ločine, ki je natančno upoštevala Zakonik. Poleg tega je možno, da so lažno trdili, da govorijo v imenu apostolov in starešin iz Jeruzalema. (Apd. 15:23, 24) Toda zakaj so se verniki judovskega porekla še naprej zavzemali za obrezovanje? Konec koncev je že pred kakimi 13 leti apostol Peter pod Božjim vodstvom sprejel neobrezane Nejude v krščansko občino. a (Apd. 10:24–29, 44–48)

5., 6. a) Zakaj so se morda nekateri kristjani judovskega porekla oklepali obreze? b) Ali je bila zaveza obrezovanja del zaveze z Abrahamom? Pojasni. (Glej podčrtno opombo.)

 ⁵ Razlogov za to je verjetno več. Eden od njih je morda bil, da je sam Jehova uvedel obrezovanje moških in da je to bil znak posebnega odnosa z njim. Obrezovanje se je začelo z Abrahamom in njegovo hišo, ko pa je bila kasneje z Izraelci sklenjena zaveza na temelju Zakonika, je obrezovanje postalo njen del. b (3. Mojz. 12:2, 3) Glede na Mojzesov Zakonik so se morali obrezati tudi tujci, če so hoteli imeti določene prednosti, na primer jesti pashalno žrtev. (2. Mojz. 12:43, 44, 48, 49) Nekdo, ki ni bil obrezan, je bil za Jude nečist in vreden zaničevanja. (Iza. 52:1)

⁶ Torej so verniki judovskega porekla potrebovali vero in ponižnost, da so svoje razmišljanje uskladili z Jehovovim. Zavezo na temelju Zakonika je nadomestila nova zaveza, tako da nekdo, ki se je rodil kot Jud, ni več kar samodejno pripadal Božjemu ljudstvu. Kristjani judovskega porekla, ki so živeli v judovskih skupnostih – na primer verniki v Judeji – so potrebovali pogum, da so priznali Kristusa in da so neobrezane Nejude sprejeli za sovernike. (Jer. 31:31–33; Luk. 22:20)

7. Katerih resnic nekaj učencev iz Judeje ni razumelo?

⁷ Seveda se Božja merila niso spremenila. To se vidi iz dejstva, da je nova zaveza vsebovala duha Mojzesovega Zakonika. (Mat. 22:36–40) Pavel je na primer glede obrezovanja kasneje zapisal: »Pravi Jud je tisti, ki je to znotraj, in njegova obreza je obreza srca po svetem duhu, ne pa po napisanih zakonih.« (Rim. 2:29; 5. Mojz. 10:16) Prej omenjeni učenci iz Judeje niso razumeli teh resnic, ampak so trdili, da Bog ni nikoli razveljavil zakona o obrezovanju. Ali bodo pripravljeni spremeniti svoje razmišljanje?

8. Zakaj je občina v Antiohiji vprašanje glede obreze prepustila vodstvenemu organu v Jeruzalemu?

⁸ Luka je nadaljeval: »Po precejšnjem prerekanju so se bratje dogovorili, da naj gredo Pavel, Bárnaba in še nekateri drugi k apostolom in starešinam v Jeruzalem, da bi se to vprašanje razrešilo.« c (Apd. 15:2)  To, da je prišlo do prerekanja, nakazuje, da sta bili obe strani povsem prepričani, da imata prav. Občina v Antiohiji tega vprašanja ni mogla rešiti sama. Ker je želela ohraniti mir in enotnost, se je modro odločila to vprašanje prepustiti »apostolom in starešinam v Jeruzalemu«, ki so sestavljali vodstveni organ. Kaj se lahko naučimo od starešin v Antiohiji?

9., 10. V katerem pogledu so nam bratje iz Antiohije ter Pavel in Barnaba odličen zgled?

⁹ Ena od stvari, ki se jih naučimo, je ta, da moramo zaupati Božji organizaciji. Razmislimo o naslednjem: Bratje v Antiohiji so vedeli, da vodstveni organ sestavljajo samo kristjani judovskega porekla. Kljub temu so zaupali, da bodo to vprašanje glede obreze rešili v skladu s Svetimi spisi. Zakaj? Občina je bila prepričana, da bo Jehova vodil zadeve po svojem svetem duhu in Jezusu Kristusu, ki je glava krščanske občine. (Mat. 28:18, 20; Efež. 1:22, 23) Ko se danes pojavijo resna vprašanja, posnemajmo odličen zgled kristjanov v Antiohiji. Zaupajmo Božji organizaciji in Vodstvenemu organu, ki je sestavljen iz maziljenih kristjanov.

¹⁰ Ta dogodek nas tudi spomni, kako pomembni sta ponižnost in potrpežljivost. Čeprav je sveti duh Pavla in Barnaba neposredno pooblastil, da gresta k narodom, te svoje oblasti nista uporabila, da bi kar tam v Antiohiji rešila vprašanje glede obreze. (Apd. 13:2, 3) Poleg tega je Pavel kasneje napisal, da je v Jeruzalem odšel zato, ker je »iz nebes dobil razodetje«, kar kaže, da je to zadevo vodil Bog. (Gal. 2:2) Ko se danes pojavijo vprašanja, ki bi lahko povzročila razdor, si starešine prav tako prizadevajo biti ponižni in potrpežljivi. Namesto da bi se prepirali, iščejo vodstvo pri Jehovu, tako da preiščejo svetopisemska načela ter navodila in smernice, ki jih je priskrbel zvesti suženj. (Fil. 2:2, 3)

11., 12. Zakaj je pomembno čakati na Jehova?

 ¹¹ V nekaterih primerih moramo morda čakati, da nam bo Jehova določeno zadevo pomagal jasno razumeti. Ne pozabimo, da so bratje v Pavlovem času morali čakati kar kakih 13 let od Kornelijevega maziljenja leta 36 n. št., da je Jehova okoli leta 49 n. št. dokončno razrešil vprašanje, ali se morajo Nejudje obrezati. Zakaj je trajalo tako dolgo? Morda je hotel iskrenim Judom dati dovolj časa, da se prilagodijo takšni veliki spremembi. Navsezadnje konec 1900 let trajajoče zaveze obrezovanja, sklenjene z njihovim ljubljenim praočetom Abrahamom, ni bilo nekaj malega! (Jan. 16:12)

¹² Res smo veseli, da nas poučuje in oblikuje naš potrpežljivi in prijazni nebeški Oče! To vedno prinese dobre rezultate in nam koristi. (Iza. 48:17, 18; 64:8) Zato nikoli ponosno ne vztrajajmo pri svojih zamislih niti se ne odzovimo negativno, če pride do organizacijskih sprememb ali pa če dobimo jasnejše razumevanje določenih svetopisemskih vrstic. (Prid. 7:8) Če pri sebi opaziš, da začenjaš tako razmišljati, bi bilo dobro, da bi molil za pomoč in premišljeval o uporabnih načelih iz 15. poglavja Apostolskih del. d

13. Kako lahko na oznanjevanju posnemamo Jehovovo potrpežljivost?

¹³ Potrpežljivost morda potrebujemo tudi takrat, ko preučujemo Sveto pismo z ljudmi, ki jim je težko opustiti zmotna verovanja ali nesvetopisemske običaje, na katere so morda navezani. V takšnih primerih jim bomo morda morali še naprej potrpežljivo pomagati in čakati, ali bodo dovolili Božjemu duhu, da jih spremeni. (1. Kor. 3:6, 7) Prav tako je dobro, da glede tega molimo. Bog nam bo ob pravem času na nek način pomagal razumeti, kako naj se odločimo. (1. Jan. 5:14)

14., 15. Kako je občina v Antiohiji izkazala čast Pavlu, Barnabu in njunim sopotnikom in kako so bili ti bratje za sovernike pravi blagoslov?

¹⁴ Luka nadaljuje pripoved: »Občina jih je del poti pospremila, potem pa so sami nadaljevali pot skozi Fenícijo in Samaríjo. Bratom so podrobno pripovedovali o tem, kako se ljudje iz drugih narodov spreobračajo, kar je vse navdajalo z velikim veseljem.« (Apd. 15:3) To, da je občina Pavla, Barnaba in njune sopotnike pospremila del poti, je bil izraz krščanske ljubezni. S tem dejanjem so jim izkazali čast in pokazali, da želijo, da jih Bog blagoslovi. Tudi v tem so nam bratje iz Antiohije dali odličen zgled! Ali tudi ti izkazuješ čast svojim duhovnim bratom in sestram,  »še zlasti tistim [starešinam], ki si zelo prizadevajo oznanjevati in poučevati Božjo besedo«? (1. Tim. 5:17)

¹⁵ Ko so ti bratje prispeli v Fenicijo in Samarijo, so bili za tamkajšnje sovernike pravi blagoslov, saj so jim »podrobno pripovedovali«, kaj so doživeli pri oznanjevanju Nejudom. Med temi kristjani so verjetno bili tudi verniki judovskega porekla, ki so tja pribežali po Štefanovi mučeniški smrti. Tudi danes so poročila o tem, kako Jehova blagoslavlja pridobivanje učencev, vir spodbude našim bratom in sestram, še posebej tistim, ki doživljajo preizkušnje. Takšna poročila lahko slišimo na krščanskih shodih, zborih in zborovanjih, o različnih doživetjih in življenjskih zgodbah pa lahko beremo tudi v naši literaturi v tiskani obliki ali na jw.org. Potrudi se, da ti bodo takšna poročila kar najbolj koristila.

16. Iz česa je razvidno, da je obrezovanje postalo pereče vprašanje?

¹⁶ Odprava iz Antiohije je po kakih 550 kilometrih potovanja na jug končno prispela na svoj cilj. Luka je napisal: »Ko so prišli v Jeruzalem, so jih tam prijazno sprejeli apostoli in starešine ter občina. Pavel in Bárnaba sta jim povedala, kaj vse je Bog naredil po njiju.« (Apd. 15:4) Ampak »takrat so vstali nekateri, ki so pripadali ločini farizejev, preden so sprejeli vero. Rekli so: ‚Verniki iz drugih narodov se morajo dati obrezati. Zapovedati jim je treba, naj se ravnajo po Mojzesovem Zakoniku.‘« (Apd. 15:5) To, ali naj se kristjani nejudovskega porekla obrežejo ali ne, je očitno postalo pereče vprašanje in ga je bilo treba razrešiti.

17. Kdo je sestavljal vodstveni organ v Jeruzalemu in zakaj so poleg apostolov pri odločanju sodelovali tudi starešine?

¹⁷ »Tisti, ki iščejo nasvete, [...] so modri,« piše v Pregovorih 13:10. V skladu s tem načelom so se »apostoli in starešine sestali, da bi to zadevo [glede obrezovanja] preiskali«. (Apd. 15:6) »Apostoli in starešine« so sprejemali odločitve v imenu celotne krščanske občine, tako kot to dela današnji Vodstveni organ. Zakaj so poleg apostolov pri odločanju sodelovali tudi starešine? Ne pozabimo, da apostola Jakoba ni bilo več,  ker je bil usmrčen, in da je bil apostol Peter vsaj nekaj časa v ječi. Poleg tega bi se lahko kaj podobnega zgodilo tudi drugim apostolom. To, da so sodelovali tudi drugi usposobljeni maziljeni moški, je omogočalo, da je bila občina ves čas ustrezno vodena.

18., 19. Katere tehtne besede je izrekel Peter in do katerega sklepa bi morali priti njegovi poslušalci?

¹⁸ Luka je nadaljeval: »Potem pa je po dolgi in vneti razpravi vstal Peter in jim rekel: ‚Bratje, vi dobro veste, da me je Bog izbral izmed vas, da bi kot prvi oznanil dobro novico ljudem iz drugih narodov in da bi oni lahko začeli verovati. Bog, ki pozna srce, je pokazal, da jih sprejema, tako da jim je dal svetega duha, kot ga je dal tudi nam. Med nami in njimi ni naredil nobene razlike, ampak je tudi njim zaradi njihove vere očistil srce.‘« (Apd. 15:7–9) Glede na neki priročnik lahko grška beseda, ki je v 7. vrstici prevedena z »vneta razprava«, pomeni tudi »iskanje«, »preiskovanje«. Očitno so bratje odkrito izrazili svoja mnenja, ki so se med seboj precej razlikovala.

¹⁹ Petrove tehtne besede so vse spomnile, da je bil osebno navzoč, ko so bili leta 36 n. št. s svetim duhom maziljeni prvi neobrezani Nejudje – Kornelij in njegovi bližnji. Če je Jehova nehal delati razliko med Judi in Nejudi, s kakšno pravico bi lahko ljudje delali drugače? Poleg tega vernikovega srca ne očisti upoštevanje Mojzesovega Zakonika, ampak vera v Kristusa. (Gal. 2:16)

20. S čim so zagovorniki obreze preizkušali Boga?

²⁰ Glede na to, kar je Bog jasno povedal in kako je uporabljal svetega duha, je Peter sklenil: »Zakaj torej zdaj preizkušate Boga s tem, da hočete učencem naložiti jarem, ki ga ne mi ne naši predniki nismo mogli nositi? Mi pa verjamemo, da smo rešeni po nezasluženi dobroti Gospoda Jezusa in da so enako rešeni tudi ti učenci.« (Apd. 15:10, 11) Zagovorniki obreze so dejansko preizkušali Boga, preizkušali so njegovo potrpežljivost. Nejude so skušali prisiliti v izpolnjevanje Zakonika, ki ga niti sami Judje niso mogli povsem ubogati in na podlagi katerega so bili obsojeni na smrt. (Gal. 3:10) Petrovi poslušalci judovskega porekla bi pravzaprav morali biti hvaležni za nezasluženo dobroto, ki jo je Bog izkazal po Jezusu.

21. Kaj sta povedala Barnaba in Pavel?

²¹ Petrove besede so očitno njegove poslušalce navedle na razmišljanje, saj so »vsi zbrani umolknili«. Zatem sta Barnaba in Pavel pripovedovala o »mnogih znamenjih in čudežih, ki jih je Bog po njiju naredil med narodi«. (Apd. 15:12) Zdaj so apostoli in starešine končno lahko preučili vse dokaze in prišli do odločitve, ki je očitno odsevala Božje stališče do obrezovanja.

22.–24. a) Kako se današnji Vodstveni organ zgleduje po vodstvenem organu iz prvega stoletja? b) Kako lahko vsi starešine spoštujejo teokratično oblast?

 ²² Tudi danes člani Vodstvenega organa na svojih sestankih iščejo vodstvo v Božji Besedi in iskreno molijo za svetega duha. (Ps. 119:105; Mat. 7:7–11) Da bi bile njihove odločitve res v skladu z Božjo voljo, vsak član že vnaprej dobi dnevni red sestanka. Tako ima čas, da razmisli in moli o posameznih točkah. (Preg. 15:28) Na sestanku ti maziljeni bratje brez zadržkov in spoštljivo izražajo svoje mnenje. Med razpravljanjem se pogosto opirajo na Sveto pismo.

²³ Občinski starešine bi se morali zgledovati po njih. Če določena resna zadeva po obravnavanju na sestanku starešin še vedno ni rešena, se starešinstvo lahko posvetuje s podružničnim uradom ali z njegovimi predstavniki, na primer z okrajnim nadzornikom. Podružnica pa lahko, če je to potrebno, piše Vodstvenemu organu.

²⁴ Jehova blagoslavlja tiste, ki spoštujejo teokratično ureditev in ki so ponižni, zvesti in potrpežljivi. Kot bomo videli v naslednjem poglavju, Bog takšno ravnanje nagrajuje s pravim mirom, duhovno blaginjo in krščansko enotnostjo.