Razlogi, zakaj zaupati Bibliji
1. Zgodovinska točnost
Težko bi zaupali knjigi, v kateri smo našli napake. Predstavljajte si, da berete sodobno zgodovinsko knjigo, v kateri za drugo svetovno vojno piše, da je potekala v 18. stoletju, ali pa da predsednika Združenih držav naziva kralj. Ali ne bi zaradi takšnih napak pričeli dvomiti o zanesljivosti celotne knjige?
NIKOMUR še ni uspelo spodbiti zgodovinske točnosti Biblije. Ta knjiga govori o resničnih ljudeh in dogodkih.
Ljudje.
Biblijski kritiki so dvomili o obstoju rimskega deželnega upravitelja Judeje, Poncija Pilata, ki je dovolil, da so Jezusa pribili na kol. (Matej 27:1–26) Dokaz, da je Pilat bil upravitelj Judeje, je razviden iz napisa, vklesanega na kamen, ki so ga leta 1961 našli v sredozemskem pristanišču Cezareja.
Pred letom 1993 ni bilo nikjer, razen v Bibliji, nobenega dokaza, da je David, pogumni mladi pastir, ki je kasneje postal izraelski kralj, res obstajal. Tega leta pa so arheologi v severnem delu Izraela odkrili bazaltni kamen iz devetega stoletja pr. n. št., na katerem po besedah strokovnjakov med drugim piše »hiša Davidova« in »kralj Izraelov«.
Dogodki.
Do pred kratkim so mnogi strokovnjaki dvomili o točnosti biblijskega zapisa, da so se Edomci v Davidovem času bojevali z Izraelom. (1. letopisov 18:12, 13) Menili so, da je bil takrat Edom preprosta pastirska skupnost in da je bil šele precej kasneje dovolj organiziran oziroma močan, da bi predstavljal nevarnost Izraelu. Vendar nedavna izkopavanja kažejo, da »je bil Edom, tako kot je razvidno iz Biblije, napredna družba že stoletja prej [kot so doslej mislili],« piše v članku revije Biblical Archaeology Review.
Pravilni nazivi.
V 16 stoletjih pisanja Biblije se je na svetovnem prizorišču zvrstilo veliko vladarjev. Kadar Biblija govori o kakem vladarju, zanj vedno uporabi pravilen naziv. O Herodu Antipu denimo točno govori kot o ‚okrožnem oblastniku‘, o Galionu pa kot o ‚prokonzulu‘. (Luka 3:1; Apostolska dela 18:12) V Ezrovi knjigi 5:6, SSP, je govor o Tatenaju, upravitelju perzijske province »onstran reke«, to je reke Evfrat. Na kovancu, ki je bil narejen v četrtem stoletju pr. n. št., je nekaj podobnega zapisano za perzijskega upravitelja Mazausa, namreč da je bil vladar province »Onstran reke«.
Točnosti v navidez majhnih rečeh ne gre jemati zlahka. Če lahko biblijskim piscem zaupamo celo v majhnih podrobnostih, ali ne bi moralo to okrepiti naše zaupanje tudi v druge njihove zapise?