ZNANSTVENIKI skušajo zmanjšati človekovo odvisnost od fosilnih goriv. Zato si želijo izboljšati sončne kolektorje, da bi še učinkoviteje vpijali svetlobo. »Rešitev te težave,« je rekel neki znanstvenik, »morda [. . .] frfota prav pred našimi očmi.«

Razmislite: Metulji na soncu razprejo svoja krila, da bi ob hladnem vremenu ohranili toploto. Krila nekaterih vrst lastovičarjev neverjetno učinkovito lovijo in vpijajo sončno svetlobo. Žuželkina skrivnost ni samo v njenem temnem pigmentu, ampak tudi v zgradbi prekrivajočih se mikroskopskih lusk, ki pokrivajo njena krila. Vsako lusko sestavljajo nizi lukenj, podobnih satovju. Luknje so ločene z grebeni v obliki narobe obrnjene črke V. Ti grebeni usmerjajo svetlobo v luknje. Zaradi te bistroumne zgradbe, ki ulovi sončno svetlobo, krila izredno počrnijo in metulja osupljivo učinkovito grejejo.

»Metuljeva krila lahko uvrstimo med najbolj krhke zgradbe v naravi,« pravi Science Daily, »vendar pa so bila raziskovalcem velik navdih za novo tehnologijo, s katero iz vode in sončne svetlobe proizvedejo dvakrat več vodika, zelenega goriva prihodnosti.« Zgradba metuljevih kril je med drugim tudi navdih za izboljšave optičnih instrumentov in sončnih celic.

Kaj menite? Ali je zgradba metuljevega krila, ki vpija svetlobo, plod evolucije ali ustvaritve?