Rimski akvadukti – čuda inženirstva
MED vsemi dosežki staroveškega inženirstva so rimski akvadukti nekaj posebnega. »Pa le primerjajte nekoristne piramide ali neuporabna, pa čeprav slavna dela Grkov s celo vrsto nepogrešljivih objektov, po katerih je preteklo toliko vode, če lahko!« je napisal Sekst Julij Frontin (35–103 n. št.), rimski deželni upravitelj in vodja oskrbe s pitno vodo. *
Zakaj so potrebovali akvadukte?
Staroveška mesta so bila običajno zgrajena ob bogatih vodnih virih, in Rim v tem ni bil izjema. Na začetku je voda iz reke Tibere, bližnjih izvirov in vodnjakov zadostovala za kritje potreb po vodi. Toda po 4. stoletju pr. n. št. se je Rim hitro širil, s tem pa so se večale tudi potrebe mesta po vodi.
Le redki ljudje so v svojih domovih imeli tekočo vodo, zato so Rimljani zgradili stotine zasebnih in javnih kopališč. Prvo kopališče v Rimu je oskrboval z vodo akvadukt Aqua Virgo, ki je začel delovati leta 19 pr. n. št. Njegov graditelj, Mark Agripa, ki je bil tesen prijatelj cesarja Avgusta, je precejšen del svojega velikega bogastva porabil za vzdrževanje in širjenje javnega vodovodnega omrežja v Rimu.
Kopališča so postala tudi mesta družabnih dogodkov. Večja so imela celo vrtove in knjižnice. Akvaduktov ni bilo mogoče zapreti, zato je voda nenehno dotekala v kopališča in se izlivala v odtočne kanale ter pri tem izpirala odpadke, tudi fekalije iz stranišč, ki so bila del kopališč.
Gradnja in vzdrževanje
Ali takrat, ko slišite izraz »rimski akvadukt«, pomislite na visoke loke, ki se vrstijo v daljavo? Pravzaprav je ločna konstrukcija predstavljala manj kot dvajset odstotkov celotne konstrukcije teh vodnih objektov, preostali del pa je bil speljan pod zemljo. Akvadukti so bili ob takšni bolj ekonomični zasnovi zaščiteni pred erozijo ter obenem minimalno spreminjali polja in okolico. Aqua Marcia, ki je bil na primer končan leta 140 pr. n. št., je bil dolg približno 92 kilometrov in je imel samo okoli 11 kilometrov ločne konstrukcije.
Inženirji so pred gradnjo akvadukta preverili čistost, pretok in okus vode iz želenega vodnega vira, da bi ocenili njegovo kvaliteto. Pozanimali so se tudi o zdravstvenem stanju krajanov, ki so to vodo pili. Ko je bil vir enkrat izbran, so geodeti določili najustreznejšo traso in naklon objekta ter velikost in dolžino njegovega kanala. Delovna sila pri gradnji so očitno bili sužnji. Za izgradnjo akvaduktov je bilo morda potrebnih več let, zaradi česar so bili dragi – še posebej, če so imeli ločno konstrukcijo.
Poleg tega je bilo treba akvadukte vzdrževati in ščititi. V Rimu je v nekem obdobju zanje skrbelo približno 700 ljudi. V zasnovi objekta so bila upoštevana tudi dostopna mesta za vzdrževanje. V podzemne dele akvaduktov se je denimo dalo priti skozi jaške in tunele. Kadar pa so bila potrebna večja popravila, so lahko inženirji začasno speljali vodo stran od poškodovanega mesta.
Akvadukti v Rimu
V začetku tretjega stoletja n. št. je Rim oskrbovalo z vodo že 11 večjih akvaduktov. Prvi od njih, Aqua Appia, ki je bil zgrajen leta 312 pr. n. št. in dolg več kot 16 kilometrov, je bil skoraj v celoti speljan pod zemljo. Deloma je še vedno ohranjen Aqua Claudia, ki je bil dolg kakih 69 kilometrov in je imel približno 10 kilometrov ločne konstrukcije, na številnih mestih visoke kar 27 metrov!
Koliko vode je teklo po mestnih akvaduktih? Veliko! Na primer, po že prej omenjenem akvaduktu Aqua Marcia je v Rim dnevno priteklo 190.000 kubičnih metrov vode. Ko je voda ob pomoči gravitacije dosegla mestna področja, se je stekala v vodne zbiralnike, od koder je nato po manjših kanalih tekla naprej v druge takšne zbiralnike ali do porabnikov. Nekateri ocenjujejo, da se je vodovodno omrežje v Rimu toliko razvilo, da bi lahko na vsakega prebivalca dnevno prišlo več kot 1000 litrov vode.
V knjigi Roman Aqueducts & Water Supply piše, da so »akvadukti šli, kamor koli je šel Rim,« ko se je ta imperij širil. Popotniki v Mali Aziji, Franciji in severni Afriki lahko še vedno s strahospoštovanjem strmijo v ta čuda staroveškega inženirstva.
^ odst. 2 Rimljani niso bili prvi, ki so gradili vodovode. Pred njimi so to delali že drugi starodavni narodi, denimo Asirci, Egipčani, Indijci in Perzijci.