Ko sem končno premagal svoje dvome in začel pionirati, so se mi odprla vrata v življenje, ki je preseglo vsa moja pričakovanja. (Efež. 3:20) Morda se sprašujete, kako se je to zgodilo. Naj povem svojo zgodbo od začetka.

Rodil sem se leta 1939 v Berlinu v Nemčiji, le nekaj mesecev po začetku druge svetovne vojne. Proti koncu vojne leta 1945 so Berlin z letali hudo bombardirali. Med enim takšnim bombardiranjem je bomba zadela ulico, kjer smo živeli. Moj oče, mama, sestra in jaz smo uspeli zbežati v zaklonišče. Zaradi varnosti smo kasneje zbežali v Erfurt, mamino rojstno mesto.

Mama je vneto iskala resnico. Prebrala je knjige različnih filozofov in raziskala številne religije, vendar ni bila zadovoljna. Okoli leta 1948 pa sta naš dom obiskali dve Jehovovi priči. Mama ju je povabila noter in ju zasula z vprašanji. Manj kot uro kasneje je meni in moji mlajši sestri rekla: »Našla sem resnico!« Kmalu zatem smo jaz, moja sestra in mama začeli obiskovati shode v Erfurtu.

Leta 1950 smo se preselili nazaj v Berlin, kjer smo se povezali z občino v Kreuzbergu. Kasneje smo se v Berlinu še enkrat preselili in obiskovali občino v Tempelhofu. Čez čas se je moja mama krstila, toda jaz sem se še obotavljal. Zakaj?

Ker sem bil zelo sramežljiv, mi je bilo težko narediti več za Jehova. Več kot dve leti sem z drugimi hodil na oznanjevanje, vendar nisem nikoli govoril z ljudmi. Stvari so se spremenile, ko sem se več družil z brati in sestrami, ki so dokazali, da so pogumni in zvesti Jehovu. Nekateri so bili zaprti v nacističnih koncentracijskih taboriščih ali zaporih v Vzhodni Nemčiji. Drugi so tvegali svojo svobodo, ko so v Vzhodno Nemčijo tihotapili literaturo. Njihov zgled je  name naredil velik vtis. Razmišljal sem: Če so oni za Jehova in sovernike tvegali svoje življenje in svobodo, bi se moral jaz vsaj potruditi premagati svojo sramežljivost.

Sramežljivost sem začel premagovati, ko sem sodeloval v posebni oznanjevalski akciji leta 1955. V pismu, objavljenem v Informatorju *, je brat Nathan Knorr sporočil, da bo ta akcija ena največjih, kar jih je organizacija kdaj organizirala. Rekel je, »da bi to moral biti eden najlepših mesecev oznanjevanja, kar jih je bilo kdaj na tej zemlji«, če bodo sodelovali vsi oznanjevalci. Kako res je bilo to! Kmalu zatem sem se predal Jehovu in se leta 1956 krstil skupaj z očetom in sestro. Toda kmalu sem moral sprejeti še eno pomembno odločitev.

Več let sem vedel, da bi moral začeti pionirati, vendar sem s to odločitvijo odlašal. Odločil sem se, da se v Berlinu najprej izučim prodaje ter izvoza in uvoza blaga. Nato sem želel nekaj časa delati, da bi si pridobil izkušnje in strokovno znanje. Tako sem leta 1961 dobil službo v Hamburgu, v največjem pristaniškem mestu v Nemčiji. Ta služba mi je bila tako všeč, da sem nenehno odlašal s tem, da bi začel pionirati. Kaj sem naredil?

Hvaležen sem Jehovu, da mi je po ljubečih sovernikih pomagal razumeti, da je služenje njemu najpomembnejše. Več mojih prijateljev je začelo pionirati, s čimer so mi bili za zgled. Poleg tega me je brat Erich Mundt, ki je preživel koncentracijsko taborišče, spodbudil, naj zaupam Jehovu. Rekel je, da so v koncentracijskem taborišču tisti, ki so se zanašali nase, sčasoma duhovno oslabeli. Toda tisti, ki so popolnoma zaupali Jehovu, so ostali zvesti in postali stebri v krščanski občini.

Tudi brat Martin Pötzinger, ki je bil kasneje član Vodstvenega organa, je brate in sestre neprestano spodbujal z besedami: »Pogum je največja dragocenost, ki jo lahko imaš!« Premišljeval sem o teh besedah in končno pustil službo. Junija 1963 sem začel pionirati. To je bila najboljša odločitev, ki sem jo kadar koli sprejel! Dva meseca kasneje – še preden sem začel iskati novo zaposlitev – sem bil povabljen, da začnem služiti kot posebni pionir. Nekaj let kasneje je Jehova presegel vsa moja pričakovanja. Povabljen sem bil v 44. razred šole Gilead.

»Na svoji dodelitvi nikoli ne obupaj prehitro.« To je bilo nekaj najdragocenejšega, kar sem se naučil, še posebej od bratov Nathana Knorra in Lymana Swingla. Spodbujala sta nas, naj vztrajamo na svoji dodelitvi tudi takrat, ko je to težko. Brat Knorr je rekel: »Na kaj se boš osredotočil? Na umazanijo, mrčes in revščino? Ali pa boš opazil drevesa, rože in vesele obraze? Nauči se imeti rad ljudi!« Nekega dne je brat Swingle razlagal, kako so nekateri bratje in sestre hitro obupali na svoji dodelitvi. Ob tem so ga preplavila čustva in v oči so mu privrele solze. Moral je prekiniti govor, da se je lahko pomiril. To se me je zelo dotaknilo in odločil sem se, da ne bom razočaral Kristusa in njegovih zvestih bratov. (Mat. 25:40)

Ko smo prejeli dodelitve, je nekatere izmed nas nekaj betelčanov radovedno spraševalo, kam smo dodeljeni. Ti betelčani so vsakemu povedali kaj pozitivnega, dokler nisem jaz rekel: »Kongo Kinšasa.« Utihnili so in nato samo rekli: »O, Kongo! Naj bo Jehova s tabo!« V tistem času je bilo veliko poročil o tem, kako se v Kongu Kinšasi ljudje bojujejo in pobijajo med seboj. Vendar sem ves čas razmišljal o tem, kar sem se naučil. Kmalu po podelitvi diplom, in sicer septembra 1967, smo se Heinrich Dehnbostel, Claude Lindsay in jaz odpravili v Kinšaso.

Ko smo prispeli v Kinšaso, smo se tri mesece učili francoščino. Nato smo odleteli v mesto Lubumbashi, ki se je včasih imenovalo Elisabethville, blizu meje z Zambijo na najbolj južnem delu Konga. Vselili smo se v misijonarski dom, ki je bil v centru mesta.

Ker večina področja v mestu Lubumbashi ni bila še nikoli obdelana, smo bili navdušeni, da smo bili prvi, ki smo prebivalcem povedali resnico. Kmalu smo imeli več svetopisemskih tečajev, kot smo jih lahko vodili. Prav tako smo oznanjevali uradnikom, ki so delali za vlado ali policijo. Mnogi so pokazali, da zelo spoštujejo Božjo Besedo in naše oznanjevanje. Ljudje so večinoma govorili svahili, zato sva se jaz in Claude Lindsay naučila tudi tega jezika. Kmalu zatem sva bila dodeljena v svahilijsko govorečo občino.

Čeprav smo imeli veliko lepih doživljajev, smo se spoprijemali tudi s težavami. Pogosto so nas pijani in oboroženi vojaki ali nasilni policisti lažno obtoževali. Nekoč je skupina oboroženih policistov vdrla na naš občinski shod v misijonarskem domu in nas odpeljala na policijsko postajo. Tam smo morali do približno desete ure zvečer sedeti na tleh, preden so nas izpustili.

Leta 1969 sem bil dodeljen v potujočo službo. V tem okraju sem moral prehoditi dolge razdalje po blatu in visoki travi, kar je v Afriki nekaj običajnega. V neki vasi je ponoči pod mojo posteljo spala kokoš s  svojimi piščanci. Nikoli ne bom pozabil, kako me je zjutraj, še preden se je začelo daniti, zbudila z glasnim kokodakanjem. Zelo lepe spomine imam na to, kako smo se z brati in sestrami pogovarjali o svetopisemski resnici, ko smo zvečer sedeli ob ognju.

Ena največjih težav so bili lažni bratje, ki so podpirali gibanje Kitawala *. Nekateri izmed njih so se vtihotapili v občino in celo postali starešine. Vendar te skrite »čeri« niso mogle zapeljati zvestih bratov in sester. (Juda 12) Sčasoma je Jehova očistil občine in zatem so mnogi novi začeli sprejemati resnico.

Leta 1971 so me povabili, da bi služil v podružnici v Kinšasi. Tam sem opravljal različne naloge, kot so naročila literature, odgovarjanje na pisma in delo, povezano s službenim oddelkom. V Betelu sem se naučil, kako organizirati delo v veliki državi s slabo infrastrukturo. Včasih so pošiljke, ki smo jih poslali z letalsko pošto, potrebovale več mesecev, da so prispele do občin. Pošto so iz letal natovorili na čolne, ki so nato za več tednov obtičali v gosti plasti vodnih hijacint. Vendar je bilo delo kljub tem in drugim težavam opravljeno.

Bil sem presenečen nad tem, kako je bratom uspelo organizirati velika zborovanja, čeprav so imeli zelo malo sredstev. Oder so izdelali iz termitnjakov. Dolgo slonjo travo so uporabili za stene in zvito slonjo travo za sedeže. Iz bambusa so naredili ogrodje stavb in iz trstičja strehe in mize. Narezano drevesno lubje pa so uporabili namesto žebljev. Občudoval sem te prilagodljive in iznajdljive brate in sestre. Zelo sem jih vzljubil. Res sem jih pogrešal, ko sem moral oditi na novo dodelitev.

Leta 1974 sem bil dodeljen v podružnico v Nairobiju v Keniji. Imeli smo veliko dela, saj je kenijska podružnica skrbela za oznanjevanje v desetih sosednjih državah. V nekaterih od teh držav je bilo naše delo prepovedano. Pogosto sem dobil nalogo, da obiščem te države, še posebej Etiopijo. Tam so bili naši bratje in sestre preganjani in so doživljali hude preizkušnje. Z mnogimi so ravnali kruto ali pa so jih zaprli. Nekatere so celo ubili. Vendar so ostali zvesti, saj so imeli dober odnos z Jehovom in soverniki.

Leta 1980 se mi je v življenju zgodilo nekaj čudovitega. Poročil sem se z Gail Matheson. Gail je bila iz Kanade in bila sva v istem razredu šole Gilead. Ostala sva v stiku, tako da sva si pisala pisma. Gail je služila na svoji misijonarski dodelitvi v Boliviji. Po 12 letih sva se v New Yorku ponovno srečala. Kmalu zatem sva se v Keniji poročila. Gail sem zelo hvaležen, da je vedno duhovno razmišljala in bila zadovoljna s tem, kar je imela. Še naprej mi je v dragoceno podporo in je moja ljubeča sopotnica.

Leta 1986 sva bila dodeljena v potujočo službo, čeprav sem istočasno služil tudi kot član podružničnega odbora. V potujočem delu sva obiskala veliko držav, za katere je skrbela kenijska podružnica.

Zelo lepe spomine imam na priprave za zborovanje v Asmari (Eritreja) leta 1992, kjer takrat naše delo ni bilo prepovedano. Na žalost smo lahko našli le star skedenj, ki je bil znotraj v še slabšem stanju kot zunaj. Bil sem navdušen, ko sem na dan zborovanja videl, kako lepo so bratje in sestre uredili ta prostor, da je bil primeren za čaščenje Jehova. Številne družine so prinesle okrasno blago in spretno prekrile vse, kar ni bilo  lepega. Uživali smo na tem vznemirljivem zborovanju, kjer je bilo 1279 prisotnih.

Potujoče delo je bilo za naju velika sprememba, saj sva vsak teden imela povsem drugačno prenočišče. Včasih sva bila nastanjena v razkošni vili ob morju, drugič pa v kovinski baraki v delavskem naselju, s straniščem, oddaljenim kakšnih 100 metrov. Toda ne glede na to, kje sva služila, imava najlepše spomine na dneve, ko sva oznanjevala z gorečimi pionirji in oznanjevalci. Ko sva dobila novo dodelitev, sva morala zapustiti številne drage prijatelje, ki sva jih zelo pogrešala.

Med letoma 1987 in 1992 je bilo delo v številnih državah, za katere je skrbela kenijska podružnica, pravno priznano. Zato so v teh državah nastale nove podružnice in deželne pisarne. Leta 1993 sva bila dodeljena v deželno pisarno v Adis Abebo v Etiopiji, kjer je bilo naše delo po desetletjih ilegale pravno priznano.

Jehova je blagoslovil delo v Etiopiji. Številni bratje in sestre so začeli pionirati. Od leta 2012 dalje vsako leto več kot 20 odstotkov oznanjevalcev redno pionira. Poleg tega so se mnogi izšolali v teokratičnih šolah in zgrajenih je bilo več kot 120 kraljestvenih dvoran. Leta 2004 se je betelska družina preselila v nove prostore, na istem zemljišču pa je bila zgrajena tudi zborska dvorana.

V vseh teh letih sva z Gail spletla tesna prijateljstva s številnimi brati in sestrami v Etiopiji. Zaradi njihove ljubezni in prijaznosti sva jih zares vzljubila. Ker imava težave z zdravjem, sva se morala nedavno preseliti v srednjeevropsko podružnico. Tukaj zelo ljubeče skrbijo za naju, vendar močno pogrešava svoje drage prijatelje iz Etiopije.

Videla sva, kako je Jehova dajal, da raste. (1. Kor. 3:6, 9) Ko sem na primer prvič oznanjeval ruandskim rudarjem, ki so v Kongu kopali baker, ni bilo v Ruandi še nobenega oznanjevalca. Danes je tam približno 30.000 bratov in sester. Leta 1967 je bilo v Kongu Kinšasi okoli 6000 oznanjevalcev, danes pa jih je več kot 230.000. Leta 2018 je več kot milijon posameznikov obiskalo spominsko slovesnost. V vseh državah, za katere je nekoč skrbela kenijska podružnica, je sedaj skupaj več kot 100.000 oznanjevalcev.

Pred več kot 50 leti mi je Jehova po različnih sovernikih pomagal, da sem začel polnočasno službo. Čeprav sem še vedno sramežljiv, sem se naučil povsem zaupati Jehovu. To, kar sem doživel v Afriki, mi je pomagalo, da sem razvil potrpežljivost in postal bolj zadovoljen. Z Gail občudujeva drage brate in sestre, ki kažejo izjemno gostoljubnost, vztrajajo v hudih težavah in zaupajo Jehovu. Zelo sem hvaležen Jehovu za njegovo nezasluženo dobrotljivost. Njegovi blagoslovi so zares presegli vsa moja pričakovanja. (Ps. 37:4)