Ob branju svetopisemske pripovedi o ustvaritvi iz 1. Mojzesove knjige izvemo, da je Bog prvemu človeku Adamu rekel: »Od vsakega drevesa v vrtu lahko ješ do sitega. Toda z drevesa spoznanja dobrega in slabega ne smeš jesti, kajti tistega dne, ko bi jedel z njega, boš zagotovo umrl.« (1. Mojzesova 2:16, 17) Ta izjava odkriva jasno in preprosto dejstvo, da Adam, če bi ubogal Božjo zapoved, ne bi umrl, ampak bi še naprej živel v edenskem vrtu.

Žal pa se Adam ni odločil za poslušnost in večno življenje, ampak je raje prezrl Božjo zapoved in jedel prepovedani sadež, ki mu ga je ponudila njegova žena Eva. (1. Mojzesova 3:1–6) Posledice tega dejanja neposlušnosti še vedno čutimo. Apostol Pavel je to takole pojasnil: »Po enem človeku je na svet prišel greh in po grehu smrt; tako se je smrt razširila na vse ljudi, ker so vsi grešili.« (Rimljanom 5:12) Ta »en človek« je seveda Adam. Toda kaj je bil greh in zakaj je vodil v smrt?

Pri tem, kar je storil Adam, je šlo za namerno neposlušnost Božjemu zakonu oziroma za kršitev tega zakona – in to je greh. (1. Janezovo 3:4) In kot je Bog povedal Adamu, je kazen za greh smrt. Če bi Adam in njegovi potomci ostali poslušni, ne bi grešili in jim nikoli ne bi bilo treba okusiti smrti. Bog ljudi ni  ustvaril za smrt, ampak za življenje, za večno življenje.

Nobenega dvoma ni, da se je smrt »razširila na vse ljudi«, kot to piše v Svetem pismu. Vendar ali po smrti kak del nas živi še naprej? Mnogi bi odgovorili pritrdilno, namreč da nekaj v nas, kar se imenuje duša, ne umre. Toda to bi pomenilo, da je Bog Adamu lagal. Zakaj? Če bi namreč del nas po smrti nekje drugje živel naprej, potem smrt ne bi bila kazen za greh, kot je to rekel Bog. V Svetem pismu pa piše: »Bog [se] ne more zlagati.« (Hebrejcem 6:18) V resnici je Satan tisti, ki je lagal, ko je Evi rekel: »Ne, ne bosta umrla.« (1. Mojzesova 3:4)

Ob tem se zastavlja vprašanje: Če nauk o neumrljivi duši temelji na laži, kaj se potem v resnici zgodi, ko človek umre?

V pripovedi o ustvaritvi v 1. Mojzesovi knjigi beremo: »Nato je Bog Jehova iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka ter mu v nosnice vdahnil dih življenja, in človek je postal živa duša.« Besedna zveza »živa duša« je prevod hebrejske besede néfeš, ki dobesedno pomeni »stvarjenje, ki diha«. (1. Mojzesova 2:7)

Iz Svetega pisma je torej razvidno, da ljudje niso ustvarjeni tako, da bi imeli dušo, ki bi bila neumrljiva. Vsak človek je »živa duša« oziroma oseba. Zato v Svetem pismu ne boste nikjer našli besedne zveze »neumrljiva duša«, pa naj jo še tako iščete.

Če Sveto pismo ne uči, da imajo ljudje v sebi nekaj, čemur nekateri pravijo neumrljiva duša, zakaj potem toliko ver uči drugače? Da bi dobili odgovor, se moramo vrniti daleč nazaj v starodavni Egipt.

Herodot, grški zgodovinar iz petega stoletja pr. n. št., je dejal, da so bili »prvi ljudje, ki so zagovarjali neumrljivost duše,« Egipčani. Z zamislijo o neumrljivi duši se je poigravala tudi naslednja staroveška kultura, Babilon. Do leta 332 pr. n. št., ko je Aleksander Veliki osvojil Bližnji vzhod, pa so grški filozofi ta nauk približali ljudem, in kmalu se je razširil po celotnem grškem imperiju.

V prvem stoletju n. št. sta dve judovski ločini, eseni in farizeji, učili, da ob smrti duša preživi telo. V The Jewish Encyclopedii piše: »Vera v neumrljivost duše je do Judov prišla po srečanju z grško miselnostjo, predvsem s Platonovo filozofijo.« Podobno Jožef, judovski zgodovinar iz prvega stoletja, tega nauka ni pripisal Svetemu pismu, ampak »prepričanju sinov Grčije«, na katero je gledal kot na zbirko mitov in legend.

S širjenjem vpliva grške kulture so ta poganski nauk sprejeli tudi tisti, ki so se izpovedovali za kristjane. Zgodovinar Jona Lendering je dejal: »S Platonovo hipotezo, da je bila naša duša nekoč na boljšem kraju, zdaj pa živi v propadlem svetu, se je platonska filozofija lažje združila s krščanstvom.« Tako je poganska doktrina o neumrljivi duši prodrla v »krščansko« cerkev in postala eden temeljnih naukov njenega verovanja.

V prvem stoletju je apostol Pavel takole svaril: »Navdihnjeni izrek pa izrecno pravi, da bodo v poznejših časih nekateri odpadli od vere, ker bodo poslušali zavajajoče navdihnjene izreke in demonske nauke.« (1. Timoteju 4:1) Te besede so se izkazale za zelo resnične! Nauk o neumrljivosti duše je samo en primer »demonskih naukov«. Tega nauka ni v Svetem pismu, ampak ima svoje korenine v staroveških poganskih verah in filozofijah.

Veseli nas, da je Jezus rekel: »Spoznali boste resnico, in resnica vas bo osvobodila.« (Janez 8:32) Če si pridobimo točno spoznanje svetopisemske resnice, smo osvobojeni naukov in običajev, ki sramotijo Boga in ki jih širijo mnoge svetovne religije. Poleg tega nas resnica iz Božje Besede osvobaja s smrtjo povezanih tradicij in vraževerja. (Glej okvir » Kje so mrtvi?«.)

Namen našega Stvarnika ni bil, da bi ljudje samo 70 ali 80 let živeli na zemlji, nato pa bi se preselili na drugo področje in tam večno živeli naprej. Njegov prvotni namen je bil, da bi ljudje kot njegovi poslušni otroci večno živeli prav tukaj na zemlji. Ta veličastni namen je izraz Božje ljubezni do človeštva in se bo zagotovo izpolnil. (Malahija 3:6) Navdihnjeni psalmist je zagotovil: »Pravični bodo podedovali zemljo in večno prebivali na njej.« (Psalm 37:29)