PRAV lepo je videti, da si čedalje več mladih Prič poenostavi življenje, da bi lahko več oznanjevali. (Mat. 6:22) Katere spremembe morajo narediti v življenju? Katere ovire morajo premagati? Da bi to ugotovili, se seznanimo z nekaterimi mladimi, ki trenutno služijo v Mehiki.

Dustin in Jassa iz Združenih držav sta se poročila januarja 2007. Kmalu zatem jima je uspelo uresničiti nekaj, o čemer sta že dolgo sanjala: kupiti jadrnico in živeti na njej skozi vse leto. Privez za jadrnico sta imela blizu Astorie v Oregonu. Astoria je slikovito mesto, ki leži nedaleč stran od Tihega oceana in ga obdajajo z gozdovi porasli hribi in zasnežene gore. »Kamor koli si se ozrl,« pravi Dustin, »se ti je odprl pogled, ki ti je vzel sapo!« Ta zakonca sta mislila, da živita preprosto in se zanašata na Jehova. »Saj vendar živiva na barki, dolgi le slabih osem metrov,« sta razmišljala, »delava polovični delovni čas, hodiva v tujejezično občino in občasno pomožno pionirava.« Toda čez čas sta uvidela, da zavajata sama sebe. »Namesto da bi podpirala občino, sva večino časa porabila za vzdrževanje najine jadrnice,« pravi Dustin. »Vedela sva, da morava narediti spremembe, če res želiva dati Jehova na prvo mesto v življenju.«

 Jassa dodaja: »Preden sem se poročila, sem živela v Mehiki in hodila v angleško govorečo občino. Rada sem služila tam in želela sem si, da bi spet lahko šla nazaj.« Dustin in Jassa sta, da bi si okrepila željo po služenju v tujini, na družinskem čaščenju prebirala življenjske zgodbe bratov in sester, ki so se preselili v dežele, v katerih so bila polja pripravljena za žetev. (Jan. 4:35) »Tudi midva sva želela občutiti takšno veselje,« pravi Dustin. Ko sta od prijateljev v Mehiki izvedela, da v neki novoustanovljeni skupini potrebujejo pomoč, sta se odločila: pustila sta vsak svojo službo, prodala jadrnico in se preselila v Mehiko.

Dustin in Jassa sta si našla stanovanje v mestu Tecomán, ki ravno tako kakor Astoria leži blizu Tihega oceana, le da kakih 4300 kilometrov južneje. »Namesto hladnega vetriča in pogledov na gore imava žgočo vročino in limonovce, do koder seže pogled,« pove Dustin. Na začetku nista mogla najti službe. Ker sta bila bolj na tesnem z denarjem, sta teden za tednom po dvakrat na dan jedla riž in fižol. »Toda ravno ko se nama je ta hrana že začela upirati,« pravi Jassa, »so nama biblijski učenci začeli dajati mange, banane, papaje in, seveda, vreče limon!« Čez čas sta začela delati za neko jezikovno šolo na internetu, ki ima svoj sedež v Tajvanu. S to službo zdaj zaslužita dovolj za vsakodnevne potrebe.

In kaj menita o svojem novem načinu življenja? »Ta selitev je nekaj najboljšega, kar se nama je kdaj zgodilo v življenju,« pravita. »Z Jehovom pa tudi drug z drugim sva si sedaj bliže, kot sva si kdaj mislila, da je to mogoče. Vsak dan počneva toliko stvari skupaj: greva na oznanjevanje, se pogovarjava, kako pomagati najinim biblijskim učencem, in se pripravljava na shode. Poleg tega nimava več takšnih pritiskov, kot sva jih imela v preteklosti.« Dodajata še: »Dojela sva nekaj, česar nikoli prej nisva popolnoma razumela, namreč resničnost obljube, zapisane v Psalmu 34:8: ‚Okusite in spoznajte, da je Jehova dober.‘«

Več kot 2900 bratov in sester, poročenih in samskih, starih od 20 do 40 let, se je preselilo na tista področja Mehike, na katerih še vedno zelo potrebujejo kraljestvene oznanjevalce. Zakaj so se vsi ti Priče lotili tega izzivov polnega dela? Ko je bilo nekaterim od njih postavljeno to vprašanje, so navedli tri glavne razloge. Katere?

 Tako kažejo, da imajo radi Jehova in soljudi. Leticia se je krstila, ko je bila stara 18 let. Sama pravi: »Ko sem se posvetila Jehovu, sem razumela, da to pomeni, da mu moram služiti z vsem srcem in dušo. Da bi mu torej pokazala, da ga iz vsega srca ljubim, sem želela njegovi službi nameniti več svojega časa in energije.« (Mar. 12:30) Hermilo, ki je zdaj Leticijin mož, je bil star malo čez 20 let, ko se je preselil tja, kjer so potrebovali več kraljestvenih oznanjevalcev. Takole pove: »Spoznal sem, da s tem, da pomagam ljudem zadovoljiti njihove duhovne potrebe, najboljše pokažem ljubezen do bližnjega.« (Mar. 12:31) Zapustil je bogato mesto Monterrey, svojo zaposlitev na banki in udoben življenjski slog ter se preselil v majhen kraj.

Tako občutijo pravo veselje, ki ne mine. Leticia je kmalu po krstu skupaj z izkušeno pionirko odšla za en mesec oznanjevat v neko oddaljeno mesto. Spominja se: »Bila sem presenečena. Ko sem videla, kako dobro so se ljudje odzivali na kraljestveno sporočilo, s katerim sva jih seznanjali, me je to navdalo z velikim veseljem. Na koncu meseca sem si rekla: To je tisto, kar si želim delati v življenju!« Podobno je tudi Essly, samsko sestro, ki je zdaj stara malo čez 20 let, k tej obliki službe pritegnilo veselje, ki ga je opazila. Ko je bila še v srednji šoli, je spoznala več gorečih Prič, ki so služili tam, kjer je bila večja potreba po oznanjevalcih. Takole pove: »Ko sem videla vesele obraze teh bratov in sester, sem si zaželela, da bi tudi jaz imela takšno življenje, kakršno imajo oni.« Mnogo sester se je odzvalo podobno kot Essly. Pravzaprav v Mehiki več kot 680 samskih sester služi tam, kjer je večja potreba. So zares odličen zgled mlajšim in starejšim!

Tako imajo smiselno in zadovoljno življenje. Essly so po končani srednji šoli ponudili štipendijo za študij na univerzi. Vrstniki so jo spodbujali, naj jo sprejme in si ustvari »normalno življenje«, h kateremu spadajo diploma, kariera, avto in potovanja. Vendar ni poslušala njihovih nasvetov. Sama pravi: »Več mojih krščanskih prijateljev si je prizadevalo za te stvari in opazila sem, da jim sčasoma duhovni cilji niso bili več najpomembnejši. Videla sem tudi, s kakšnimi težavami so bili na koncu obremenjeni, ker so se čedalje bolj vpletali v svetne zadeve. Jaz pa sem želela svojo mladost povsem izkoristiti za služenje Jehovu.«

Essly se je vpisala v izobraževalne tečaje, da je potem lažje našla delo, s katerim se je med  pioniranjem preživljala. Nato pa se je preselila na področje, kjer so zelo potrebovali kraljestvene oznanjevalce. Sprejela je tudi izziv učenja dveh jezikov, ki ju govorita domorodni ljudstvi Otomi in Tlapanec. Ko se zdaj ozre na zadnja tri leta oznanjevanja na tem odmaknjenem področju, pravi: »Služenje tam, kjer je večja potreba, je mojemu življenju prineslo zadovoljstvo in pravi smisel. Predvsem pa mi je pomagalo poglobiti odnos z Jehovom.« S tem se strinjata tudi Phillip in Racquel, par iz Združenih držav, ki je zdaj v svojih zgodnjih tridesetih letih. »Svet se spreminja tako hitro, da se mnogim zdi njihovo življenje nestabilno. Toda najinemu življenju daje to, da služiva na področju, kjer se še vedno najde veliko ljudi, ki prisluhnejo biblijskemu sporočilu, pravi smisel. Prinaša nama veliko zadovoljstvo!«

Seveda ima služenje na področju, kjer se potrebuje več oznanjevalcev, tudi svoje izzive. Eden takšnih izzivov je, kako se preživljati. Da bi ti to uspelo, se moraš biti pripravljen prilagoditi na razmere, kakršne so tam, kjer služiš. Verónica, ki je že izkušena pionirka, pojasnjuje: »V enem od krajev, kjer sem služila, sem pripravljala in prodajala poceni hitro hrano. Nekje drugje sem se preživljala s prodajanjem oblačil in striženjem. Trenutno čistim v neki hiši in vodim tečaj za nove starše, na katerem jih učim komuniciranja z otroki.«

Prilagoditi se na drugo kulturo in drugačne navade je lahko še posebej težko, če živiš na kakem odmaknjenem področju med domorodnim ljudstvom. To sta občutila Phillip in Racquel, ko sta služila na področju, kjer so govorili jezik nahuatl. »Kulturne razlike so bile ogromne,« pravi Phillip. Kaj jima je pomagalo, da sta se prilagodila? »Osredotočila sva se na pozitivne stvari, ki sva jih opazila pri domačinih – povezanost med družinskimi člani, iskrenost pri medsebojnih stikih in njihovo velikodušnost.« Racquel dodaja: »Ko sva živela na tem področju in sodelovala z našimi brati in sestrami v tej domorodni skupnosti, sva se veliko naučila.«

Kako se lahko, če bi rad služil na odmaknjenem področju, kjer potrebujejo pomoč, pripraviš na takšno služenje? Bratje in sestre, ki imajo izkušnje v tej veji službe, priporočajo: preden se preseliš, začni poenostavljati življenje in se nauči biti zadovoljen s tem, kar imaš. (Fil. 4:11, 12) Kaj še lahko storiš? Leticia pravi: »Odklanjala sem posvetno delo, ki bi me za daljše časovno obdobje privezalo na eno mesto. Hotela sem imeti možnost, da se lahko kadar koli preselim, kamor koli bi bilo treba.« Hermilo pa pravi: »Naučil sem se kuhati, prati in likati.« In Verónica pove: »Ko sem še živela doma, sem pomagala čistiti in se učila pripravljati poceni in hranljive obroke. Naučila sem se tudi varčevati.«

Levi in Amelia, ki sta iz Združenih držav in poročena osem let, sta povedala, da so jima pri pripravah na služenje v Mehiki pomagale določne molitve. Levi pravi: »Izračunala sva, koliko denarja bi potrebovala za eno leto služenja v tujini, in nato v molitvi prosila Jehova, da bi nama pomagal, da bi ta znesek res zaslužila.« Znesek, ki sta ga omenila v molitvi, jima je uspelo prihraniti že v nekaj mesecih in nato sta se nemudoma preselila. Levi še pove: »Jehova je odgovoril na najino določno prošnjo, zato sva bila zdaj na vrsti midva.« Amelia dodaja: »Mislila sva, da bova lahko ostala samo eno leto, toda zdaj sva tukaj že sedem let in še na misel nama ne pride, da bi odšla! Življenje tukaj nama je pomagalo na lastni koži izkusiti Jehovovo pomoč. Vsak dan vidiva dokaze njegove dobrote.«

Tudi pri Adamu in Jennifer, paru iz Združenih držav, ki služita na angleško govorečem področju v Mehiki, je odigrala zelo pomembno vlogo molitev. Priporočata naslednje: »Ne čakaj na popolne okoliščine. Želja, da bi rad služil v tujini, naj postane predmet tvojih molitev, nato pa v skladu s svojimi molitvami tudi ravnaj. Poenostavi si življenje, piši podružnici dežele, v kateri bi rad služil, in se, potem ko preračunaš stroške, preseli!« Če to storiš, te čaka vznemirljivo in duhovno bogato življenje.