Govorjenje v drugih jezikih – ali prihaja od Boga?

»TEGA enostavno ne razumem,« pravi Devon. »Zdi se, da v moji cerkvi vsak teden mnogi dobijo svetega duha in začnejo čudežno govoriti v drugih jezikih. Nekateri od njih živijo nemoralno, medtem ko si jaz prizadevam živeti po moralnih načelih. Toda naj še toliko molim za ta dar duha, ga nikoli ne prejmem. Kako je to mogoče?«

Gabriel prav tako obiskuje cerkev, v kateri ljudje, kot je videti, prejemajo svetega duha in govorijo v drugih jezikih. »Vznemirja me to,« pojasnjuje, »da me, medtem ko molim, drugi motijo s svojim glasnim govorjenjem, ki ga ne razumem ne jaz ne oni. Takšno govorjenje ne koristi prav nikomur. Ali ne bi moral dar Božjega duha služiti kakšnemu koristnemu namenu?«

Iz tega, kar sta povedala Devon in Gabriel, se poraja zanimivo vprašanje: Ali govorjenje v drugih jezikih, kot se to dogaja v nekaterih današnjih cerkvah, res prihaja od Boga? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, je koristno preiskati, kako je bilo s čudežnim govorjenjem v drugih jezikih med kristjani v prvem stoletju.

Začeli so »govoriti v različnih jezikih«

V Svetem pismu lahko beremo o tem, da so nekateri moški in ženske dobili sposobnost govoriti jezike, ki se jih niso nikoli prej učili. To se je prvič zgodilo na binkoštni dan leta 33 n. št., nekaj tednov po smrti Jezusa Kristusa. Tega dne je bilo v Jeruzalemu zbranih kakih 120 Jezusovih učencev »in vsi so se napolnili s svetim duhom ter začeli govoriti v različnih jezikih«. Ljudje, ki so prišli v mesto iz drugih dežel, »so bili zbegani, ker je vsak slišal učence govoriti v svojem jeziku«. (Apostolska dela 1:15; 2:1–6)

V Svetem pismu so omenjeni še drugi zgodnji Jezusovi sledilci, ki so imeli to izjemno sposobnost. Na primer, apostol Pavel je lahko z močjo svetega duha čudežno govoril številne jezike. (Apostolska dela 19:6; 1. Korinčanom 12:10, 28; 14:18) Vendar je povsem razumljivo, da bi vsak tak dar Božjega svetega duha moral služiti koristnemu namenu. Čemú so torej posamezniki v svetopisemskih časih dobili sposobnost govorjenja v drugih jezikih?

Znamenje Božje podpore

Pavel je v pismu, ki ga je namenil kristjanom v mestu Korint (očitno so nekateri od njih imeli sposobnost govorjenja v drugih jezikih), pojasnil, da je govorjenje v  drugih jezikih »za znamenje [. . .] neverujočim«. (1. Korinčanom 14:22) Opazovalcem je bila torej zmožnost govorjenja v drugih jezikih skupaj z ostalimi čudežnimi sposobnostmi dokaz, da Bog odobrava in podpira novoustanovljeno krščansko občino. Čudežni darovi so bili kakor kažipot, ki je posameznikom, ki so iskali resnico, kazal, kam morajo iti, da bi našli Božje izbrano ljudstvo.

Zanimivo je, da Sveto pismo nikjer ne omenja, da bi Jezus ali kateri koli od predkrščanskih prerokov čudežno govoril jezike, ki se jih ni učil. Očitno je torej, da je bil dar govorjenja v drugih jezikih Jezusovim učencem podeljen še z nekim drugim namenom.

Pomoč pri širjenju dobre novice

Jezus je na začetku svojega služenja na zemlji naročil svojim učencem, naj dobro novico o Božjem kraljestvu oznanjujejo samo Judom. (Matej 10:6; 15:24) Zato so učenci le redko delovali zunaj področij, na katerih so živeli večinoma Judje. Vendar se je to kmalu spremenilo.

Obujeni Jezus je nedolgo po svoji smrti leta 33 n. št. svojim sledilcem zapovedal, naj mu pridobivajo »učence med ljudmi iz vseh narodov«. Rekel jim je tudi, da bodo zanj pričevali »do skrajnega konca zemlje«. (Matej 28:19; Apostolska dela 1:8) Da bi lahko dobro novico oznanili v tolikšnem obsegu, bi morali poleg hebrejščine znati še mnoge druge jezike.

Toda mnogi od takratnih učencev so bili neizobraženi in preprosti ljudje. (Apostolska dela 4:13) Kako bi torej lahko oznanjevali v daljnih deželah, kjer so govorili jezike, za katere morda niso nikoli niti slišali, kaj šele, da bi se jih učili? Po svetem duhu je bila nekaterim od teh gorečih oznanjevalcev podeljena čudežna sposobnost, da so na oznanjevanju tekoče govorili v jezikih, ki se jih niso še nikoli prej učili.

Torej sta za to, da so posamezniki govorili v drugih jezikih, obstajala dva zelo pomembna razloga. Kot prvo je bil ta dar znamenje oziroma dokaz Božje podpore. Kot drugo pa so si lahko kristjani v prvem stoletju z njim učinkovito pomagali pri izpolnjevanju svoje naloge, namreč da oznanjujejo ljudem iz mnogih jezikovnih skupin. Ali to dvoje velja tudi za govorjenje v drugih jezikih, ki je prisotno v mnogih današnjih cerkvah?

Ali je današnje govorjenje v drugih jezikih znamenje Božje podpore?

Kam bi vi postavili znamenje, da bi ga opazilo kar največ ljudi v vaši soseščini? Znotraj majhne zgradbe? Seveda ne! Poročilo o dogajanju na binkoštni dan nam pove, da je znamenje, namreč to, da so učenci čudežno govorili v drugih jezikih, opazila »množica« mimoidočih. Zaradi tega se je tistega dne krščanski občini »pridružilo približno tri tisoč duš«. (Apostolska dela 2:5, 6, 41) Če ljudje danes trdijo, da govorijo v drugih jezikih, vendar to počnejo za zidovi cerkva, kako je potem to lahko za javno znamenje množicam neverujočih?

Božja Beseda omenja, da nečistovanje in druga »dela mesa« ovirajo delovanje svetega duha, in dodaja, da »tisti, ki počnejo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva«. (Galačanom 5:17–21) Če vidite, da ljudje, katerih življenje je moralno vprašljivo, govorijo v drugih jezikih, se morda upravičeno sprašujete: Ali ne bi bilo protislovno – celo zavajajoče – če bi Bog izlival svetega duha na posameznike, ki trmasto počnejo stvari, ki jih njegova lastna Beseda obsoja? To bi bilo tako, kakor da bi ob cesti postavili kažipot, ki bi kazal v napačno smer.

Ali današnje govorjenje v drugih jezikih pomaga pri širjenju dobre novice?

Kaj pa drugi razlog, zaradi katerega so v prvem stoletju posamezniki imeli dar govorjenja v drugih jezikih? Ali govorjenje v drugih jezikih, kot se to dogaja v nekaterih cerkvah, pomaga pri oznanjevanju dobre novice ljudem, ki govorijo različne jezike? Kot smo že prej omenili, so opazovalci, ki so bili na binkoštni  dan leta 33 n. št. zbrani v Jeruzalemu, prišli iz mnogih dežel in so jasno razumeli jezike, ki so jih po čudežu govorili učenci. V nasprotju s tem pa ljudje, ki danes govorijo v drugih jezikih, običajno izgovarjajo besede, ki jih nihče ne razume.

Jasno je, da se novodobno govorjenje v drugih jezikih precej razlikuje od daru svetega duha, ki so ga v prvem stoletju prejeli Jezusovi sledilci. Pravzaprav ni na voljo nobenega zanesljivega zapisa o tem, da bi po smrti apostolov še kdo prejel to isto čudežno sposobnost. Bralcev Svetega pisma to ne preseneča. Apostol Pavel je glede čudežnih darov, tudi glede govorjenja v drugih jezikih, po navdihnjenju napovedal, da »bodo prenehali«. (1. Korinčanom 13:8) Kako lahko torej človek danes ugotovi, kdo ima svetega duha?

Kdo dokazuje, da ima svetega duha?

Jezus je dobro vedel, da bo dar govorjenja v drugih jezikih prenehal sorazmerno kmalu po nastanku krščanske občine. Malo pred svojo smrtjo je omenil znamenje, po katerem bo vedno mogoče prepoznati njegove prave sledilce. Rekel je: »Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« (Janez 13:35) Pravzaprav Božja Beseda v isti vrstici, v kateri piše, da bodo čudežni darovi navsezadnje prenehali, pove: »Ljubezen nikoli ne mine.« (1. Korinčanom 13:8)

Ljubezen je med devetimi lastnostmi, ki so omenjene kot »sad« Božjega svetega duha, navedena prva. (Galačanom 5:22, 23) Potemtakem naj bi tisti, ki resnično imajo Božjega duha, in s tem tudi Božjo podporo, drug drugemu izkazovali pristno ljubezen. Poleg tega je kot tretja lastnost sadu duha naveden mir. Zato bi si morali tisti ljudje, ki imajo danes svetega duha, prizadevati za mir, iskreno naj bi se upirali nestrpnosti, rasizmu in nasilju.

Spomnite se tudi Jezusove prerokbe, zapisane v Apostolskih delih 1:8. Jezus je tam napovedal, da bodo njegovi učenci prejeli moč, da bodo lahko zanj pričevali »do skrajnega konca zemlje«. Nakazal je tudi, da se bo to delo opravljalo »do konca sveta«. (Matej 28:20, Slovenski standardni prevod) Torej naj bi bilo to mednarodno oznanjevalsko delo še naprej znamenje, po katerem se bo dalo prepoznati tiste, ki resnično imajo svetega duha.

Kaj menite? Katera skupina ljudi danes dokazuje, da ima svetega duha? Katera skupina ljudi povsod po svetu kaže sad duha, še posebej ljubezen in mir, in to tudi takrat, ko jo oblasti začnejo preganjati, ker zavrača uporabo orožja? (Izaija 2:4) Katera skupina se ogiba del mesa, med katera spada tudi nečistovanje, in neskesane posameznike, ki to počnejo, celo izobči iz svoje sredine? (1. Korinčanom 5:11–13) Kdo po vsej zemlji oznanjuje dobro novico o Božjem kraljestvu kot edinem upanju za človeštvo? (Matej 24:14)

Izdajatelji te revije lahko brez pomišljanja rečejo, da Jehovove priče ustrezajo svetopisemskemu opisu ljudi, ki imajo svetega duha. Zakaj se ne bi bolje seznanili z njimi in se tako sami prepričali, ali jih res podpira Bog?