V Svetem pismu piše, da so si ljudje v starih časih z aloo odišavljali oblačila in postelje. (Psalm 45:8; Pregovori 7:17; Visoka pesem 4:14) Aloa, ki je omenjena v Svetem pismu, je verjetno les drevesa iz rodu Aquilaria. Ta vrsta lesa med trohnenjem izloča dišeče olje in smolo. Les so zmleli v prah in ga prodajali pod imenom »aloa«.

Sveto pismo primerja izraelske šotore z »aloami, ki jih je zasadil Jehova«. (4. Mojzesova 24:5, 6) Ta primerjava morda namiguje na obliko tega drevesa, ki lahko zraste tudi do 30 metrov visoko in ima košato krošnjo. Čeprav danes to drevo pa tudi nekatera druga drevesa v Izraelu niso poznana, pa v slovarju A Dictionary of the Bible piše, da »ne moremo upravičeno trditi, da jih [. . .] niso gojili v takrat bogati in gosto naseljeni dolini reke Jordan«.

Božja postava je predpisovala, da morajo biti vse žrtve, ki se darujejo v templju, najboljše kakovosti. Bog žrtev s hibo ne bi sprejel. (2. Mojzesova 23:19; 3. Mojzesova 22:21–24) Glede na besede judovskega pisca Filona iz prvega stoletja n. št. so duhovniki živali pregledali »od nog do glave«, da bi ugotovili, ali so v vseh pogledih zdrave in »brez kakršne koli napake oziroma hibe«.

Učenjak E. P. Sanders pravi, da so tempeljski uradniki »zanesljivim prodajalcem daritvenih živali [najbrž] podelili pravico, da so prodajali zgolj živali, ki so jih prej pregledali duhovniki. Ko je kupec pri takšnem prodajalcu kupil žival za žrtvovanje, mu je ta moral dati nekakšno potrdilo, ki je dokazovalo, da je žival brezhibna.«

Ravno takšno potrdilo oziroma dokazilo so arheologi leta 2011 našli v bližini nekdanjega templja. Gre za glineni pečatni odtis velikosti kovanca, ki so ga uvrstili v čas od prvega stoletja pr. n. št. do leta 70 n. št. Na njem sta dve aramejski besedi, ki naj bi po mnenju nekaterih arheologov pomenili »čisto za Boga«. Tempeljski uradniki naj bi takšna dokazila izdajali za stvari, namenjene verskim obredom, oziroma za živali, namenjene žrtvovanju.