Bog Jehova * je vse ustvaril in je vsemogočen, zato ga mnogi radi krivijo za vse, kar se dogaja po svetu, tudi za slabe stvari. Kaj pa o pravem Bogu pravi Sveto pismo? Pa si poglejmo:

• »Jehova je pravičen na vseh svojih poteh.« (Psalm 145:17)

• »Vse njegove poti so pravica. On je Bog zvestobe, v njem ni nepravičnosti; pravičen je in pošten.« (5. Mojzesova 32:4)

• »Jehova [je] poln srčne naklonjenosti in usmiljen.« (Jakob 5:11)

Bog ne povzroča slabih stvari. Toda ali spodbuja druge, naj naredijo kaj slabega? Nikakor ne. Sveto pismo namreč pravi: »Naj med preizkušnjo nihče ne reče: ‚Bog me preizkuša.‘« Zakaj ne? »Boga namreč z zlom ni mogoče preizkušati, pa tudi on sam ne preizkuša nikogar.« (Jakob 1:13) Bog nikogar ne preizkuša tako, da bi ga napeljeval na slabo ravnanje. Bog torej niti ne povzroča slabih stvari niti ne spodbuja ljudi k slabemu. Koga ali kaj lahko potem krivimo za slabe stvari?

Sveto pismo nam osvetli en razlog za človeško trpljenje, ko pravi: »Vsakega od njih doletijo nepredvideni dogodki ob nepričakovanem času.« (Pridigar 9:11) Ali človek ob nepričakovanem dogodku oziroma nesreči utrpi škodo ali ne, je veliko odvisno od tega, kje se takrat nahaja. Pred skoraj 2000 leti je Jezus Kristus omenil nesrečo, v kateri se je na 18 ljudi zrušil stolp in jih ubil. (Luka 13:1–5) Umrli niso zaradi svojega načina življenja, ampak so se enostavno znašli pod stolpom ravno takrat, ko je padel. Pred nekaj leti, in sicer januarja 2010, je uničujoč potres prizadel Haiti. Po poročilih tamkajšnje vlade je v njem izgubilo življenje več kot 300.000 ljudi. Vsi ti ljudje so umrli ne glede na to, kdo so bili. Vsakogar od nas pa lahko kadar koli doleti tudi bolezen.

Nekateri se morda sprašujejo: »Ali Bog ne more preprečiti takšnih smrtonosnih nesreč? Ali ne more dobrih ljudi obvarovati pred nesrečo?« Da bi Bog lahko preprečil takšne nesreče, bi moral vnaprej vedeti, da se bodo zgodile. Resda lahko vidi v prihodnost, vendar se moramo vprašati: Ali svojo sposobnost, da vidi v prihodnost, uporablja brez vsakršnih omejitev? (Izaija 42:9)

V Svetem pismu piše: »Bog je v nebesih. Vse, kar ga veseli, stori.« (Psalm 115:3) Jehova stori vse, kar misli, da je treba storiti – ne pa vsega, česar je zmožen. To velja tudi za njegovo sposobnost,  da vidi v prihodnost. Ko se je na primer v starodavnih mestih Sodoma in Gomora razbohotila hudobija, je Bog rekel očaku Abrahamu: »Odločil sem se stopiti dol, da bom videl, ali res počnejo vse to, kar se sliši iz pritožb, ki so prišle do mene. Sam se želim prepričati o tem.« (1. Mojzesova 18:20, 21) Jehova se je odločil, da se nekaj časa ne bo ukvarjal s tem, kolikšna je hudobija v teh mestih. Podobno se lahko tudi danes odloči, ali bo videl v prihodnost ali ne. (1. Mojzesova 22:12) To pa vsekakor ni znak nepopolnosti ali šibkosti. Vse, kar Bog dela, je »popolno«, zato tudi svojo sposobnost, da vidi v prihodnost, uporabi samo, če je to v skladu z njegovim namenom. Ljudi nikoli ne sili, da bi hodili po vnaprej začrtani poti. * (5. Mojzesova 32:4) Kaj bi lahko po vsem tem sklenili? Čisto preprosto: Jehova preudarno izbira, kaj bo vedel vnaprej in česa ne.

Za hudobijo na svetu so delno odgovorni tudi ljudje. Poglejmo, kako Sveto pismo opiše proces, ki lahko vodi do slabih dejanj. »Vsak [je] preizkušan, ko ga njegova lastna želja vleče in vabi. Ko potem ta postane rodovitna, rodi greh, greh pa, ko je izvršen, rodi smrt.« (Jakob 1:14, 15) Kadar se ljudje vdajo neprimernim željam oziroma napačnim hrepenenjem, ima to zanje skoraj vedno slabe posledice. (Rimljanom 7:21–23) Ljudje že vso zgodovino počnejo grozodejstva, ki ljudem povzročajo neizmerno trpljenje. Hudobni ljudje pa širijo hudobijo tudi tako, da še druge navedejo, da postanejo hudobni. (Pregovori 1:10–16)

Ali naj bi Bog posredoval in ljudem preprečil početi slabe stvari? Poglejmo si, kako smo ljudje ustvarjeni. Iz Svetega pisma izvemo, da je Bog naredil človeka po svoji podobi. Zato smo ljudje zmožni kazati lastnosti, kakršne ima Bog. (1. Mojzesova 1:26) Dobili pa smo tudi darilo, svobodno voljo, zato se lahko sami odločimo, ali bomo ljubili Boga in mu zvesto služili, s tem da bomo delali, kar je prav v njegovih očeh. (5. Mojzesova 30:19, 20) Ali ne bi Bog izničil svojega darila, svobodne volje, če bi ljudi silil, naj delajo to, kar želi on? Ljudje ne bi bili nič boljši od robotov, ki delajo točno to, za kar so bili programirani! Enako bi bilo, če bi nam kizmet ali usoda narekovala, kaj naj delamo, in določala vse, kar se nam bo zgodilo. Lahko smo veseli, da nam je Bog izkazal čast in nam dovolil, da si sami izberemo, kako bomo živeli. To pa seveda ne pomeni, da bo človeštvo večno trpelo zaradi človeških napak in slabih odločitev.

Če bi hindujcu ali budistu zastavili vprašanje z naslovnice te revije, bi verjetno dobili naslednji odgovor: »Slabe stvari se dobrim ljudem dogajajo zaradi zakona karme. Enostavno žanjejo sadove svojih dejanj iz prejšnjih življenj.« *

Nauk o karmi si sedaj poglejmo v luči tega, kar o mrtvih piše v Svetem pismu. V edenskem vrtu, ki je zibelka človeštva, je Stvarnik rekel prvemu človeku Adamu: »Od vsakega drevesa v vrtu lahko ješ do sitega. Toda z drevesa spoznanja dobrega in slabega ne smeš jesti, kajti tistega dne, ko bi jedel z njega, boš zagotovo umrl.« (1. Mojzesova 2:16, 17) Če bi Adam poslušal Boga in ne bi grešil, bi živel večno. Ker pa ni ubogal Božje zapovedi, je bil kaznovan s smrtjo. Ko je nato imel otroke, »se je smrt razširila na vse ljudi«. (Rimljanom 5:12) Zato lahko rečemo, da je »plačilo za greh [. . .] smrt«. (Rimljanom 6:23) V Svetem pismu poleg tega še piše: »Kdor je [. . .] umrl, je oproščen svojega greha.« (Rimljanom 6:7) Z drugimi besedami povedano, ljudje svojih grehov ne plačujemo po smrti.

Na milijone današnjih ljudi je prepričanih, da je človeško trpljenje posledica karme. Človeka, ki verjame v karmo, njegovo trpljenje oziroma trpljenje koga drugega običajno ne vznemirja preveč. Vendar pa zamisel o karmi ne daje nobenega upanja, da se bodo slabe stvari kdaj nehale dogajati. Ljudje, ki verjamejo v karmo, menijo, da se lahko človek reši le, če se osvobodi iz kroga ponovnih rojstev. Za kaj takšnega pa mora ravnati skladno z družbenimi normami in si pridobiti posebno spoznanje. Te zamisli se seveda zelo razlikujejo od tega, kar uči Biblija. *

Glavni krivec za hudobijo ni človek. Greh je na svet prinesel nekdanji Božji zvesti angel Satan Hudič, ki »ni vztrajal v resnici«. (Janez 8:44) Satan je v edenskem vrtu hujskal k uporu. (1. Mojzesova 3:1–5) Jezus Kristus ga je imenoval »Hudobni« in »vladar tega sveta«. (Matej 6:13; Janez 14:30) Satan spodbuja ljudi k temu, naj se ne menijo za Jehovova dobra merila, in večina človeštva ga posluša. (1. Janezovo 2:15, 16) »Ves svet [. . .] leži v oblasti Hudobnega,« piše v 1. Janezovem pismu 5:19. Satanu so se pridružila še druga duhovna bitja, ki so postala hudobna. V Svetem pismu piše, da Satan in njegovi demoni zapeljujejo »vso naseljeno zemljo« in povzročajo »gorje«. (Razodetje 12:9, 12) Glavni krivec za hudobijo na zemlji je torej Satan Hudič.

Očitno je, da Bog ni odgovoren za slabe stvari, ki se dogajajo ljudem, pa tudi trpljenja ne povzroča. Ravno nasprotno, obljubil je, da bo hudobijo odstranil, o čemer si lahko preberete v naslednjem članku.