Vsak človek ima osebno ime. Mar ni potem logično, da ima tudi Bog ime? To, da imamo ljudje osebna imena in jih uporabljamo, je nedvomno bistven del prijateljstev med nami. Ali naj bi bilo kaj drugače, ko gre za naše prijateljstvo z Bogom?

 V Bibliji Bog pravi: »Jaz sem Jehova, to je moje ime.« (Izaija 42:8) Čeprav ima tudi mnogo nazivov, na primer »Vsemogočni Bog«, »Vrhovni gospod« in »Stvarnik«, svoje služabnike počasti s tem, da jih vabi, naj ga nagovarjajo z njegovim osebnim imenom. (1. Mojzesova 17:1; Apostolska dela 4:24; 1. Petrovo 4:19)

 V mnogih prevodih Svetega pisma najdemo Božje osebno ime v 2. Mojzesovi 6:3. Ta vrstica pravi: »Prikazal sem se Abrahamu, Izaku in Jakobu kot Vsemogočni Bog, toda z imenom Jehova se jim nisem razodel.«

 Jehova je v slovenščini že stoletja v rabi kot Božje ime. Čeprav mnogi učenjaki to ime raje zapisujejo kot Jahve, pa je oblika Jehova najbolj razširjena. Sveto pismo ni bilo napisano v slovenščini. Njegov prvi del je bil napisan v hebrejskem jeziku, ki se bere z desne proti levi. V tem jeziku se Božje ime zapiše v obliki štirih soglasnikov, יהוה. Te štiri hebrejske črke, prečrkovane kot JHVH, so znane kot tetragram.